Kar dva zdravnika, Anton Bežek in Tomaž Pirc (občasno pa tudi ljubljanski obiskovalec dr. Janez Bleiweis), sta se sicer že od oktobra 1848 trudila, da bi mu pomagala, a vse zaman. Vodenica, stara rodbinska bolezen pri Ribičevih v Vrbi, od koder je pesnik izhajal, ni in ni hotela popustiti. Božični prazniki in nastop novega leta 1849 so tako Prešernu, in vsem, ki so mu v teh težkih urah stali ob strani, minili v hudi zaskrbljenosti.

Nekaj pa je vendarle razveselilo pesnikov bolniški vsakdan. Prijatelju Mihi Kastelcu v Ljubljani je namreč uspel podvig, za katerega si je prizadeval že skoraj 14 let: tik pred prazniki je bil dotiskan dolgo pričakovani peti zvezek Krajnske Čbelice, ki je prinesel tudi nekaj Prešernovih pesmi. Med njimi celo najnovejšo, 26. aprila 1848 v Novicah že objavljeno, zdaj pa tudi prvič ponatisnjeno Zdravljico.

Mladostni prijateljski zagon
Dvajset let pred Prešernovo obolelostjo pa je bilo povsem drugače: mladi upa polni Gorenjec se je poleti 1828 z doktorsko diplomo v žepu vrnil v Ljubljano kjer je prej preživel dolga gimnazijska leta. Iskal je primerno stanovanje in ga našel prav pri znancu Mihi Kastelcu, pisarju v licejski knjižnici. Tamkaj je bilo stanovanje namenjeno le vodji, zato so si morali drugi prebivališče poiskati drugje. Kastelic si je tako najel nekaj sob v prvem nadstropju gostilne, ki jo je upravljala Metka Podboj, znana tudi kot "krofasta Metka". Hiša še dandanes stoji nasproti uršulinske cerkve, ob robu Kongresnega trga (zdaj ima številko 15). Za hrano (zjutraj kava, opoldne kosilo) je mladenič plačeval po 12 goldinarjev mesečno, kar je bilo dokaj drago. A je imel na voljo lastno sobo in redne obroke pri kuharici, ki je stregla tudi Kastelcu.

Pri tem znancu je Prešeren preživel zimo 1828/29 in potem še nekaj mesecev v tekočem letu. Že ob božiču pa se je pri njem nastanila tudi mlajša sestra Lenka, ki jo je stric Franc, župnik na Savi pri Litiji, dal učit kuhanja v Ljubljano, da bi pozneje postala njegova gospodinja. Lenka je vztrajala do kresa 1829, potem pa odpotovala iz Ljubljane. Kmalu zatem pa je tudi brat France zapustil Kastelčevo stanovanje, saj se je njun stari stric Jožef Prešeren, duhovnik na Ježici, julija tega leta upokojil in se preselil v Ljubljano. Odtlej je stanoval v šentjakobski fari, za cerkvijo, v sedanji Rožni ulici. In tamkaj se mu je kmalu pridružil tudi nečak France

Dolenjski prijatelj Kastelic
Miha Kastelic je bil štiri leta starejši od Prešerna. Izhajal je iz Gorenje vasi blizu Stične na Dolenjskem. Videvala sta se že v ljubljanski gimnaziji, ki jo je Kastelic zaključil leta 1818, Prešeren pa 1821. Oba je pot potem vodila na Dunaj študirat pravo. Prešeren se je zadovoljil s to usmeritvijo, medtem ko je Kastelic dodal še finančne vede. Razlika se je pokazala pozneje, ko je bil Prešeren popolnoma nepraktičen v denarnih zadevah, Kastelic pa si je prav zaradi tega dodatnega znanja izvrstno opomogel.

Kastelic se je že leta 1823 vrnil v Ljubljano in kmalu dobil državno službo. Čez dve leti pa se je zaposlil kot pisar v gimnazijski (licejski) knjižnici. Poleg enoličnega dela s knjigami se je posvečal tudi pesnikovanju in se tako ravno malo pred Prešernovo vrnitvijo izkazal z dvojezično pesmico "Pesem na god rojstva svitliga cesarja". Nosi datum 12. februarja 1828, objavljena pa je bila v leposlovnem listu Illyrisches Blatt.

Prizadevni snovalec
Ravno tisto jesen po Prešernovem prihodu v Ljubljano je mesto vodje licejske knjižnice prevzel gimnazijski profesor Matija Čop. S tem je postal tudi Kastelčev predpostavljeni. Prešeren je bil njun pogost obiskovalec, kar ni čudno, saj so se vsi trije navduševali za slovensko poezijo. Čop sam sicer ni pesnil, medtem ko sta Prešernova objava prve pesmice leta 1827 ter Kastelčeva leto pozneje napovedovali, da se bosta oba še naprej zavzemala v tej smeri.

Kastelic se je spet izkazal leta 1829, ko je objavil pesem ob obisku cesarja Franca prvega na Prulah v Ljubljani. Takrat so slavili izsuševanje Ljubljanskega barja. Prešeren pa se je že začel navduševati za tehtnejše pesniške oblike. Ker je bilo tiste čase v Ljubljani in na podeželju še nekaj podobnih pesniških začetnikov, pa tudi še kak "stari maček", se je Kastelic domislil, da bi uredil zbornik njihove poezije. Podoben podvig so v letih od 1779 do 1781 že uresničili pesniki, zbrani okrog redovnika Damascena Deva. Izdali so tri številke Pisanic. Pozneje, leta 1824, pa se je zbrala peščica mladih duhovnikov, ki so snovali tednik Slavinja. Tem pa žal ni uspelo prepričati višjih oblasti.

Kastelic pa je imel srečo. Njegovi vrstniki so radi prispevali svoje "umotvore", dobil je tudi dovoljenje oblasti in tako je 30. aprila 1830 na dan prišel že prvi zvezek novega pesniškega zbornika z imenom Krajnska Čbelica. Natisnili so 600 izvodov, ki so se že prve mesece kar dobro prodajali.

Za to knjižico je Kastelic sam prispeval enajst pesmi, Prešeren pa le tri. V naslednjih letih so nato zaporedoma izšli še trije zvezki. Drugi leta 1831, tretji 1832, četrti pa po krajšem premoru leta 1834. Ta zamuda pa je bila posledica ljubljanske in dunajske cenzure, ki slovenski poeziji nista bili naklonjeni. Prav zato so se prijatelji stežka lotili novega, že petega zvezka, ki naj bi izšel leta 1835

Življenjske povezave
Tako kot Kastelic je tudi Prešeren po prihodu v Ljubljano opravljal razne pravniške službe. Za pridobitev samostojne odvetniške pisarne pa je potreboval sodnijski izpit. Tega je opravil v Celovcu spomladi leta 1832. Kljub daljši odsotnosti, vzel si je kar nekaj časa, pa ni pozabil svojih pesniških prijateljev iz Ljubljane in ravno iz tega obdobja imamo ohranjeno njegovo dopisovanje s Kastelcem in Čopom.

Kastelic je tedaj pripravljal tretji zvezek Čbelice. Prešerna je zanimalo, ali je že prišel iz cenzure. Sprašuje, kaj je novega "v kranjski literaturi", in poizveduje, ali ga kaj opravljajo, ker že dalj časa odlaša z izpitom. To pismo pa je pomembno tudi zaradi tega, ker Prešeren oznanja, da ima že narejen načrt za "kranjsko tragedijo". Obljublja, da bo snov bogata z dejanjem in zapleti. Poglavitna tema pa bo ljubezen. "Kakor hitro opravim skušnjo, se hočem lotiti izdelave," še dodaja. Kot pa vemo, Prešeren takega dela potem nikoli ni napisal.

Iz pisma češkemu slavistu Čelakovskemu, napisanem leto pozneje (marca 1833), pa izvemo, da Kastelic že dve leti pripravlja novo izdajo Vodnikovih pesmi.

Prešeren o Kastelcu
Naslov pesniškega zbornika Krajnska Čbelica, ki ga je tako poimenoval Kastelic, pa pri tem uredniku ni imel le slovstvene navezave. Mož se je namreč ravno tiste čase začel navduševati tudi nad pravimi čebelami.

Zaradi tega veselja si je prislužil Prešernov zabavljivi napis Čebelarju, kjer ga pesnik ošvrkne zaradi nekaterih slabih pesmi (muh), ki so zašle med bero Krajnske Čbelice: "Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic? / Prodajat' misli jih namest' čebelic.

Kastelic mu tega pisanja seveda ni zameril in prinesel ga je prav tretji zvezek Čbelice, ki je bil izdan aprila 1832. Ostro pa je Prešeren zavrnil Kasteličevo pesem na čast cesarju Francu prvemu, objavljeno leta 1829 v Ilirskem listu, ki vladarja slavi zaradi zaslug pri izsuševanju Ljubljanskega barja. Prešeren odgovarja ljudem, ki se sprašujejo, od kod še vedno ljubljanska megla, ko pa so uradni krogi in pesniki (med njimi torej tudi Kastelic) razglasili, da je barje izsušeno. Povsem sodeč meglo torej povzročajo edinole zvodenele pesmi v čast domnevnih izsuševalcev. V zabavljivem napisu Pesmi od posušila močvirja, posvečenem Mihi Kastelcu, Prešeren piše: "Kje prašate, megle ljubljanske vir je, / kar posušeno naše je močvirje?/ Oblake mislim, da rode meglene / od posušila pesmice vodene. "

Poleg zabavljic pa je Prešeren Mihi Kastelcu namenil tudi eno svojih resnejših pesmi. Gre za sonet, s katerim nas popelje v čase po Vodnikovi smrti, ko je bilo slovensko pesništvo še zelo revno in zanemarjeno. Ker ni bilo nikogar, ki bi spodbujal domače pesnike in jih povezoval, se ti niso zavedali dolžnosti do maternega jezika in so zato kot nepovabljeni gostje silili med nemške ustvarjalce. Bili so torej le nekakšni "zapleč'valci", torej ljudje, ki so tiste čase pri raznih gostijah prežali na brezplačno jed ali pijačo.
Končno pa se je pojavil mož, ki je prebudil in zbral te redke pesniške ustvarjalce, in to je bil Miha Kastelic. Prešeren zapoje:

^{"-B'le zapušene so Parnasa trate,/mah, ljulka in osat ob krajih, v sredi,/ na njih so zgubili Kamen se sledi,/ molčali so glasovi lire zlate.
-Vabile Kranjce sence so košate, / stezice zložne, cvet dišeč po medi,/ sad brez potu; zapleč'vat so po redi /hodili med Muz nemških zbrane svate.
-Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi, / roke zarašene trebiti jele / prestore na domačem so Parnasi.
-Že vid'jo mesta se na njem vesele, / že slišijo se pesem sladki glasi, / pognal je cvet, med nosijo čebele!"-}

Usodna nedelja v Tomačevem
Uspešno sodelovanje slovenskih pesnikov in zaporedno izhajanje Krajnske Čbelice pa je poleti leta 1835 presekala kruta usoda: Smrt Matije Čopa, ki je pomenil srce vsega tedanjega kulturnega dogajanja v Ljubljani.

V nedeljo, 6. julija 1835, je vroče popoldne Ljubljančane prijazno vabilo v naravo. Vodja knjižnice Matija Čop in pisar Miha Kastelic, sta se zato napotila na kopanje v Tomačevo, vasico ob reki Savi. Prišla sta vabit tudi Prešerna, ki pa je imel takrat neko drugo opravilo. Čop mu je še rekel: "Nikoli, kadar pridem, nimaš časa zame!"

Prijatelja sta tako sama odšla v tomačevsko vas, oddaljeno kako uro hoda iz mestnega središča. Pri kopanju pa je rečni val zajel Matijo Čopa, ki sicer ni znal plavati. Kastelic je hitro začel trgati late iz bližnje ograje in mu jih moliti v vrtinec. Za Čopa pa je bilo to že predaleč, ker ga je močno vleklo pod gladino. Utapljajočemu tako ni bilo več pomoči in domači fantje so mrtvega potegnili iz vode. Prešeren je menil, da je Kastelic premalo storil za njegovo rešitev. Je pa Čopove knjige in rokopise odkupil prav Kastelic in jih tako ohranil za naslednje rodove.

Brez voditelja
Matija Čop sicer ni bil pesnik, vendar je veliko pripomogel pri urejanju Krajnske Čbelice. Skrbel je za njen program ter "krotil" huda cenzorja, ljubljanskega Josipa Pavška in dunajskega Jerneja Kopitarja, ki nista imela dosti razumevanja za sodobno slovensko poezijo. Zato ni čudno, da je po njegovi smrti Kastelcu popolnoma upadel pogum za nadaljevanje tega zbornika. Čeprav je že imel zbranega nekaj gradiva, je izhajanje Čbelice tako prenehalo.

Kastelcu torej ni ostalo drugega, kot da si poišče novo dodatno zaposlitev. Sprejel je službo pisarja pri ljubljanskem odvetniku Blažu Crobathu, pri katerem je bil kot koncipient redno zaposlen tudi France Prešeren. Moža sta tako postala tudi službena sodelavca.

Obenem pa ju najdemo tudi med zbiralci preprostih domačih pesmi, ki so še cvetele na slovenskem podeželju.

Tekmeca
Odvetnik Blaž Crobath je s svojim delom dobro služil, zato si je lahko, drugače kot Kastelic, Čop, in Prešeren, kmalu osnoval tudi družino. Za vzgojo otrok si je lahko privoščil tudi varuške. Tako je prišla k njemu služit tudi mlada Ana Jelovškova, čedna črnolaska, ki je kmalu padla v oči tamkaj zaposlenima prijateljema Mihi Kastelcu in Francetu Prešernu. To pa je opazila tudi mati njenih varovancev, Crobathova žena, ki je deklico posvarila: "Kastelic je zvita kača".

Prešeren pa je ni motil in ni nasprotovala zvezi Ane s tem moževim sodelavcem. Mladenka je potem res postala Prešernova življenjska družica. Imela sta tri otroke, a si zaradi Prešernovega neurejenega poklicnega položaja, bil je namreč petkrat odklonjen pri prošnjah za samostojno advokaturo, nista mogla ustvariti družine.
Anine zavrnitve pa Kastelic ni mogel preboleti in je pri zameri vztrajal vse do konca pesnikovega življenja.

Nepriljubljeni Kastelic
Crobathova žena pa je bila tiste čase le ena od mnogih, ki o Kastelcu niso imeli najboljšega mnenja. Že Prešernovi Lenki , ki je pri njem stanovala skupaj z bratom Francetom, ni bilo všeč njegovo zabavljaško življenje. Pridružila se ji je tudi njuna mati Mina, ki je skušala otroka rešiti pred Kastelčevim vplivom.To se je uredilo že kmalu, ko je Lenka kot izučena kuharica odšla služit po župniščih, France pa se je preselil k staremu stricu Jožefu, ki se je s pranečakinjo Katro naselil v Ljubljani.

Zelo slab vtis pa je Kastelic pustil tudi pri Ani Jelovškovi, ki je imela ves čas občutek, da si prizadeva, da bi zasejal spor med njo in pesnikom. Večkrat jo je namreč prepričeval o domnevni Prešernovi nezvestobi.

Pa tudi nekateri drugi Kastelca opisujejo v dokaj slabi luči. Predstavljajo ga kot sebičnega pridobitnika, brezobzirnega v denarnih zadevah, človeka, polnega skrivnosti, nagnjenega k prikrivanju nekaterih dejstev, kot spletkarja in kot nekoga, ki se rad vtika v tuje zadeve.
Kastelic je bil znan tudi kot velik ženskar. Očitali so mu nedostojna razmerja z gospodinjami, ki jih je najemal, in v enem primeru je tako znanstvo rodilo tudi očiten sad. Imel je namreč nezakonsko hčerko Amalijo Longino, ki se je kot poročena pozneje pisala Pfeifer.

Dobro se je znašel ...
Mnoge službe, ki jih je opravljal (knjižničar, čebelar, založnik), so Kastelcu pripomogle do tako izdatnih sredstev, da si je leta 1840 zgradil hišo v predmestnih Poljanah. Zemljišče je bilo last njegovega brata, ki je sicer v rojstni vasi podedoval domačo hišo in mlin. Miha je pred preselitvijo že nekaj časa stanoval na Mestnem trgu 17, kjer je nekdaj, med šolanjem, skupaj z bratom Jožetom, prebival tudi Prešeren. Zanimivo je, da se je tamkaj leta 1835 po smrti starega strica Jožefa, skupaj s sestro Katro znova naselil tudi Prešeren. Potem pa sta si Prešernova stanovanje našla v ulici za vogalom.

Leta 1840 pa se je Kastelic preselil v lastno hišo na sedanji Poljanski in spet vzel na stanovanje pesnika Prešerna. Ta je pri njem potem vztrajal do leta 1843, ko se je premaknil pod grajski grič.

Kastelčeva nadaljnja pota
Miha Kastelic po prenehanju Čbelice pesniško ni kaj dosti deloval. Leta 1839 je uredil zbirko "Slovenske pesmi krajnskiga naroda". Zasnoval jo je poljski pregnanec Emil Korytko, ki ga je oblast dodelila v Ljubljano. Januarja tega leta pa je umrl in pustil za sabo množico rokopisov pesmi, ki jih je nabral v raznih slovenskih krajih.
Tisti čas pa je bil Kastelic močno povezan tudi s Prešernom. Skupaj sta obiskovala mestne in podeželske kraje in zbirala domače pesniško blago.

Svoje stare namere, da izda Vodnikove zbrane pesmi, pa Kastelic ni uresničil, čeprav o tem načrtu piše že Prešeren leta 1832. Stalno je odlašal, dokler ga končno nista prehitela France Prešeren in Andrej Smole in leta 1840 izdala novo izdajo Vodnikove poezije.

K Prešernu v Kranj
Po Smoletovi smrti novembra leta 1840, sta v Ljubljani Prešernu ostala le še dva prijatelja: službeni vodja, odvetnik Blaž Crobath in knjižničar Miha Kastelic. Zadnji mu je za god leta 1845 napisal prav lepo vezilo. Leta 1846 pa je Prešeren končno le dobil samostojno odvetniško mesto in jeseni odpotoval v Kranj. Decembra tega leta pa so izšle tudi njegove poezije.
Ker možnosti za nove zvezke Krajnske Čbelice ni bilo, se je Kastelic leta 1847 odločil za ponatis drugega zvezka, medtem ko je ponatis prvega izšel že pred mnogimi leti.

Nova izdaja nosi datum 16. aprila. Bila je deležna dobre pozornosti, posebno še ker so Kastelca že prej v časopisju pozivali, naj končno izda še peti zvezek. Kastelic pa je še vedno omahoval in se je raje odločil, da izda ponatis tretjega zvezka. Za denarna sredstva je prosil tudi Prešerna. Ta se je obrnil kar na tiskarja Blasnika, ki je natisnil in potem tudi prodajal njegove Poezije, in ga poprosil, naj iz izkupička izdvoji 50 goldinarjev in jih nameni Katelicu za nameravani čbelični ponatis. Kljub temu pa tretji zvezek v ponatisu tega leta ni izšel. Konec leta 1847 pa je Kastelic končno le sprejel odločitev, da izda še peti čbelični zvezek in je v Novicah "za pokušino" objavil tudi eno od predvidenih pesmi.

Revolucionarja
Prišlo je prelomno leto 1848, ki je tudi Kastelca in Prešerna potegnilo v svoj tok. Oba sta postala člana revolucionarnih Narodnih straž. Prešeren v Kranju, Kastelic v Ljubljani. Oba sta se tudi pesniško prebudila. Prešernu je izšla dolgo pričakovana Zdravljica, Kastelcu pa najnovejša pesem, posvečena Narodni straži, ustanovljeni 17. marca v Ljubljani. Dodal je še pesmico svojim stražniškim "pajdašem".

Ker ni bilo več cenzure, je Kastelic dobil nov pogum in zdaj se je dokončno odločil izdati še peti zvezek Krajnske čbelice. O tem sta verjetno govorila s Prešernom, ko je 13. avgusta ljubljanska Narodna straža obiskala kranjsko. Malo pozneje, 19. avgusta, pa Kastelic že pošlje nekaj pesmi v Kranj za namenom, da bi jih pesnik opilil in pripravil za objavo.

Pomanjkanje
France Prešeren je septembra 1848 še obiskal Ljubljano in svojim, Ani in obema otrokoma, prinesel denar. Običajno je razne vsote pošiljal po Kastelcu. Že meseca oktobra pa je nato zbolel in bil prisiljen leči v posteljo. Vest o tem je v Kranj kmalu pripeljala tudi prijatelja Kastelca. Prešeren mu je dejal, da sicer dela noč in dan, da pa ne more ven, ker ga bolijo noge.

Potem so se pridružile še težave z rokami in vse spise je moral narekovati kar iz postelje. Ker se je obseg dela zmanjšal, je izostal tudi zaslužek in odpustil je enega od pisarjev. Kljub temu pa se je gmotno pomanjkanje še stopnjevalo. Prešeren se je zdaj obrnil na Kastelca, ki je prodajal njegove Poezije v Ljubljani. Zbral je že kar zajeten izkupiček 300 goldinarjev, kar je nekoč Prešernu pomenilo skoraj polletni prihodek. Prosil je Kastelca, naj mu denar pošlje, vendar pa ta tega ni hotel storiti. Celotno vsoto je oddal Ani Jelovškovi in Prešernovima otrokoma. Zaradi tega je v Kranju nastalo veliko pomanjkanje, ki pa so ga potem deloma omilili z darovi raznih dobrotnikov.

Zadnje dejanje ali tudi labodji spev
Po vseh težavah jeseni 1848 je nastop zime prinesel kanček veselja. Dolgo pričakovani peti zvezek Čbelice je 23. decembra končno le prišel izpod tiskarskih strojev. Med drugimi je prinesel tudi nekaj Kastelčevih pesmi in pet Prešernovih. Vse so bile napisane že v prejšnjih letih, med njimi tudi Zdravljica. Ta pa je zdaj po uspešni prvi objavi v Novicah, meseca aprila 1848 v Novicah, doživela prvi ponatis. Ker je bila med zadnjimi pesmimi, ki so v tisku izšle še v času pesnikovega življenja, so jo nekateri že pred stotimi leti proglasili za njegov "labodji spev".

Izkaže se tudi Miha Kastelic
Malo več kot mesec po izidu Čbelice je, 8. februarja 1849, nekaj pred osmo zjutraj, prenehalo biti srce velikega slovenskega poeta Franceta Prešerna.
Njegov pogreb, v soboto 10. februarja 1849, je bil veličasten. Spominski zapisi udeležencev navajajo veliko množico ljudi. Mihe Kastelca pa ne omenjajo; ne med pogrebci, ne med prijatelji, ki so se po obredu oglasili v eni izmed kranjskih gostiln, pa tudi ne med udeleženci sedmine, teden dni pozneje. So ga slučajno ali morda tudi namerno prezrli.

Kastelic pa je seveda prisostvoval pogrebu svojega prijatelja, kakor še dandanes priča pesem, ki se mu je utrnila ob tem žalostnem dogodku. Bil je namreč tisti, ki je najbolj očitno izrazil bolečino ob smrti rajnega Prešerna. Še prej kot v tednu dni po naznanilu smrti je, v sredo 14. februarja, na naslovnici Novic izšla pesem v spomin na nesrečnega pokojnika:

_{Na grobu slavniga pesnika Franceta Prešerna, dohtarja pravic in c. kr. pravdosrednika v Krajnji (rojen 3. grudna 1800 v Breznici, umerl 8. svečana 1849). Milo glasijo se strune, / Britka žalost nas presune, / Lica močijo solze,! / Mirne zemlje tamno krilo, / Oh -prezgodaj boš hladilo / pesem prepolno srce! Slavnih Grekov in Rimljanov, / Albioncov, Italjanov, / Franc'je jezik bil ti drag- / Nemške pesmi tvoje gladke / In slovenske tako sladke / Čerti le vohaški vrag ! Praznih buč , verig čertilo, / Up Ti zgodaj zadušilo, / Izvir nelečljivih ran! / Potop vidil Svoje sreče, / Misli visoko leteče / V svet preselil si prostan. Želj nejzidnih bolečine / Tihe naj vmire globine, / Venc tvoj večno zeleni! / Nas, ki tvoje pesmi brali, / Cvetlice solzne metali / Na tvoj grob- nadušaj Ti !}

Kastelic se je tukaj v pesniškem pogledu res izkazal za mojstra, saj je pesem moral zložiti v dobrih treh, štirih, dneh; med soboto, ko je bil pogreb, in torkom, ko so Novice šle v tisk.

Leta po Prešernu
Še v letu Prešernove smrti je nato izšel tudi pričakovani ponatis tretjega zvezka Čbelice, za katerega je pesnik daroval svoja denarna sredstva. To je bil obenem tudi konec Kastelčevega dela pri tem zborniku. S smrtjo Franceta Prešerna je namreč za vedno zaspala tudi Krajnska Čbelica. Šesti zvezek nikoli ni izšel, pojavljali so se le še ponatisi starih knjižic.

Kastelic pa se je v naslednjem desetletju malo zresnil in se leta 1854 celo poročil. Sam 58-letnik je vzel 46-letnico. Otrok v zakonu ni bilo. Opogumil pa se je tudi v poslu. Napredoval je na delavnem mestu v knjižnici in si leta 1860 na Poljanskem nasipu sezidal še eno hišo.

Po štiridesetih letih knjižničarstva se je leta 1865 končno tudi upokojil. Letos 22. oktobra pa je minilo 150 let (kar je večina prezrla), kar je temu svetu dal slovo. Kastelčevo hišo je podedovala nezakonska hči Amalija Pfeifer.
Po njeni smrti so na podstrešju te zadnje Kastelčeve hiše našli vrsto rokopisov, tudi mnogo Prešernovih, ki jih je potem leta 1910 objavil znanstven list Čas. Stavbo samo pa je porušil ljubljanski potres leta 1895. Na mestu obeh Kastelčevih hiš so dandanes nove gradnje.

Zadnji Prešernov prijatelj (Blaž Crobath je namreč umrl že poleti 1848 ) ‒ si je v slovenski prestolnici prislužil malo, prav zanikrno ulico, pravzaprav ozek prehod med dvema skupinama hiš, ki povezuje sedanjo Trubarjevo ulico z obrežjem Ljubljanice. Kastelčeva ulica v Novem mestu pa ni namenjena njemu, temveč leksikografu Matiji Kastelcu, ki je živel davno pred svojim dolenjskim rojakom iz stiške okolice.