V Krškem rojeni Frane Puntar je gimnazijo obiskoval v Celju, nato pa študiral (ne pa tudi doštudiral) arhitekturo v Ljubljani. Posvetil se je predvsem pisanju radijskih iger, ki so bile večinoma namenjene otrokom.

Osrednje ime slovenske mladinske igre
S svojimi igrami je Puntar oblikoval novo, umetniško poglobljeno in učinkovito smer, ki besede oz. jezikovno 'zgodbo' opazno nadgrajuje z zvočnim gradivom tako, da nastaja pred poslušalcem neke vrste "zvočna slikanica" oziroma "zvočni kolaž". Iger torej ni oblikoval le z osebami, stvarmi, dejanji in situacijami, temveč tudi z zvočnim gradivom in z zvokovnimi dejstvi slušne igre. Zvočne drobce je znal povezati v trdno zgodbo in nato vanjo vplesti še kakšno temeljno resnico o življenju, ki nas obdaja. Pomembnejše Puntarjeve igre so: Packe od A do Ž (1963), Nad streho Severnica (1966), Pravljica v modrem (1968), A (1969), Medvedek zleze vase (1970), Vrata, ki škripljejo (1974), Ham (1979).

Svojih radijskih iger ni dovolil tiskati. Šele 1993 je izšla zbirka štirih radijskih iger s skupnim naslovom Hojlarija in druge radijske igre za otroke. Leta 1976 je za svoje mladinske igre prejel nagrado Prešernovega sklada.

Star znanec bralcev Cicibana in Pionirskega lista
Svojo prvo pesem za odrasle je Puntar objavil leta 1956 v reviji Nova Obzorja. Pet let pozneje je izšla njegova prva zbirka, Zelena ječa. Pisal je pesmi za otroke in jih nekaj več kot deset let objavljal v Najdihojci, prilogi Slovenskega poročevalca, Cicibanu in Pionirskem listu. Prvo radijsko igro za otroke Packe je napisal leta 1963, a ni doživela odmeva. Za začetek njegovega intenzivnega sodelovanja z Radiem Ljubljana velja leto 1966, ko je bila izvedena njegova radijska igra Nad streho Severnica.