79-letni Mihalič je bil na Hrvaškem simbol in zaščitni znak sodobne hrvaške poezije, največkrat pa so ga primerjali s Silvijem Strahimirjem Kranjčevičem in Tinom Ujevićem. Rojen je bil leta 1926 v Karlovcu. Sprva je delal kot tehnični risar, bil dlje časa novinar, ustanavljal in urejal je literarne časopise, postavljal na noge pesniške festivale ter se poleg tega ukvarjal tudi z glasbo in s slikarstvom.

"Prvo pero" prevedeno v več kot 20 jezikov
Mihalić je prvo zbirko pesmi z naslovom Komorna glasba objavil leta 1954. Od takrat je veljal za "prvo pero v sodobni hrvaški poeziji". Ponatisi izborov iz njegove lirike in knjiga zbranih pesmi pričajo o tem, da ga imeli poleg kritikov radi tudi bralci. Njegovo večkrat nagrajeno delo je prevedeno v več kot 20 jezikov.

Veliko je prevajal iz slovenščine
Kritiki, ki so opisovali Mihalićevo poezijo in njen razvoj, so poudarjali sposobnost pesnikovega povezovanja tradicije z modernim pesništvom ter prepletanje in preobrazbo obojega. V 70. letih 20. stoletja je moral Slavko Mihalić zaradi "političnih razlogov" zapustiti javno življenje. Nato se je posvetil prevajanju, predvsem iz slovenščine. Od leta 1995 je bil dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Mihalić je bil tudi dvakrat predsednik Društva hrvaških pisateljev. Leta 2000 je bil nagrajenec kraške Vilenice.