Heaneyja poznamo tudi slovenski bralci, saj lahko njegove pesmi prebiramo zbrane v zbirki Močvirna dežela. Svet ga seveda pozna predvsem po Nobelovi nagradi, ki jo je prejel leta 1995. Člani švedske akademije so v obrazložitvi takrat zapisali, da si je najvišjo književno nagrado prislužil z deli lirične lepote in etične globine, ki slavijo vsakdanje čudeže in še vedno živo preteklost.

Heaneyev javni ugled in prepoznavnost sta zrastla predvsem v osemdesetih in devetdesetih; najbrž ni škodilo, da je bil - za razliko od mnogih pesnikov - vedno pripravljen spregovoriti o svojem opusu, ter da je premogel smisel za humor na lasten račun. V nekaterih krogih je bil znan kot "famous Seamus", slavni Seamus.

Yeatsov naslednik
Kritiki so bili nad Heaneyjem navdušeni že od začetkov njegovega pisanja, ki vsebuje predvsem poezijo, v njegovem opusu pa so tudi dramska dela in eseji. Avtor, ki mu pogosto dodajo oznako najboljši irski pesnik po Yeatsu, se je od svojega velikega predhodnika sicer razlikoval po slogu: Yeats je rad zapisoval visokoleteče besede, s katerimi je opisoval junaška dejanja, medtem ko se je Heaney v svojih delih raje zadrževal doma in tudi na pesniških popotovanjih ostal tesno povezan z domačimi temami in motivi.

Mimogrede, Heaneyeva dela tvorijo kar dve tretjini zbirk še živečih pesnikov, ki jih prodajo v Združenem kraljestvu.

Vplivi na pesniški jezik
Pesnik, ki se je leta 1939 rodil v pokrajini Derry na Severnem Irskem, je bil goreč katolik in nacionalist; po lastni izbiri je tako živel na jugu države. "Be advised, my passport's green / No glass of ours was ever raised / To toast the Queen," ("Vedite, da je moj potni list zelen,/ in da pri nas nikoli nismo dvignili čaše kraljici"), je nekoč zapisal. v svoji poeziji je pogosto tematiziral irski konflikt, a se nikoli ni pustil speljati na stran nasilnih ekstremistov; spisal je tudi elegije in zdravice v čast prijateljem, ki so v nasilju umrli.

Na njegovo ustvarjanje je med drugim vplivala zgodnja smrt njegovih staršev, zaradi česar se je veliko selil po deželi, učenje irščine in latinščine na kraljičini univerzi v Belfastu, poroka z Marie Devlin, katere precejšen del družine se je prav tako umetniško udejstvoval, in eno leto poučevanja na Berkeleyju na kalifornijski univerzi, kjer se je seznanil z zelo svobodomiselnim življenjem.

Med najpomembnejšimi deli avtorja, ki ga uvrščamo med pripadnike t. i. severne šole irskega pisanja, so Station Island, Seeing Things, The Government of the Tongue, The Redress of Poetry, Over Nine Waves, Philoctetes in The Cure at Troy.

Veličasten labodji spev
Leta 2010 je izdal zbirko Human Chain; navdahnila jo je pesnikova izkušnja infarkta, ki ga je reduciral - z lastnimi besedami - "na stopnjo dojenčka"; kritiki so se strinjali, da gre za eno njegovih najbolj občutenih, najdelikatnejših del. V osrednji pesmi, Miracle, se je spomnil ljudi, ki so ga nosili po stopnicah, ko je bil prešibak, da bi sam lahko nosil svojo težo, in pri tem uporabil svetopisemsko podobo mož, ki so paraliziranega moža nesli Jezusu, da bi ga ta ozdravil.