V slovensko kulturno zgodovino se Kajetan Gantar, doktor literarnih znanosti, klasični filolog in prevajalec ter upokojeni redni profesor za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom, je v obrazložitvi letošnje Prešernove nagrade zapisala strokovna komisija za književnost. "Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, med tiste, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine."
"Slovenija bo profesorju Gantarju večno hvaležna za njegovo življenjsko delo," je danes ob akademikovi smrti zapisal tudi predsednik Borut Pahor.
Slovencem približal antično književnost
Njegov prispevek k slovenskemu poznavanju antične književnosti in filozofije je neprecenljiv, med drugim mu dolgujemo prevode Homerja, Hezioda, Pindarja, Sapfo, Ajshila, Sofokleja, Evripida, Aristotela, Teofrasta, Teokrita, Plutarha, Prokopija, Plavta, Terencija, Katula, Propercija, Horacija, Ovidija, Psevdo-Longina in tudi več svetopisemskih knjig. Gantar je leta 1969 prejel Sovretovo nagrado za antologijo in prevod Rimske lirike, za prevod dveh Plavtovih komedij pa 1972 nagrado Prešernovega sklada.
V februarskem intervjuju za Radio Slovenija je veliki prevajalec komentiral, da je prevod zanj vedno tekmovanje, dvoboj, spopad z izvirnikom. "In pri dvoboju lahko tudi zmagaš. Se pravi, bi bil prevod lahko celo boljši. Čeprav pravijo, da to potem ni več prevod."
Naslednik Antona Sovreta
Gantar je k večini svojih prevodov napisal obširne spremne študije, prav tako k nekaterim starejšim prevodom Antona Sovreta, ki jih je z diskretnimi, a učinkovitimi posegi približal sodobnemu bralcu in so zaradi njega še vedno berljivi. "Modernost, ki jo odsevajo ti spoštljivi, a odločni posegi, pride še toliko bolj do izraza v Gantarjevih lastnih prevodih. Antika, kot jo spoznavamo skozi te poslovenitve, ni prevlečena s patino, nima enotne govorice, vedno enakega glasu, ampak nam govori v različnih slogih, bobneče ali po tihem, od daleč ali zelo od blizu, s filozofsko preciznostjo ali z realistično neposrednostjo. Skozi prevode Kajetana Gantarja se nam antična književnost ne kaže kot zgodovinska kurioziteta, niti ne kot zakopani temelj naše kulture, temveč kot nekaj svežega in navdihujočega. Prevajalčev prožni duh nam je ustvaril klasično tradicijo, ki bo, kot vsaka prava klasika, dolgo ohranila živost," je komisija še zapisala v obrazložitvi letošnje nagrade.
Zasvojen s knjigami od najzgodnejših let
Kajetan Gantar se je 11. oktobra 1930 rodil v Ljubljani v veliki družini. Takole se je spominjal otroštva in zgodnje ljubezni do knjig: "Moj oče je bil profesor slovenščine na celjski gimnaziji, eden iz prve generacije, ki je diplomirala in doktorirala iz slavistike na ljubljanski univerzi. Bil je zasvojen s knjigami. Naše edino premoženje so bile knjige. Kupoval je vse, kar je izšlo. Imel je majhno profesorsko plačo, družina pa je bila vsako leto večja. Tako sem bil tudi jaz zasvojen s knjigami."
Mladostna leta in šolanje je zaznamovala vojna; po vojni sta z očetom odšla v begunstvo, zato se je med drugim šolal tudi na Tirolskem, v begunskem taborišču v Peggetzu pri Lienzu.
Po maturi je študiral klasično filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je 1953 prejel študentsko Prešernovo nagrado in leta 1954 diplomiral. Pa odločitev za študij kljub temu ni bila samoumevna: tehtnico je v smer klasične filologije pretehtal izid Sovretovega prevoda Iliade. "Ko sem šel mimo magistrata, sem videl vrsto ljudi pred Državno založbo in vprašal, kaj počnejo. 'Čakamo Sovretove podpise v Iliado.' In sem si rekel, da bom šel pa vseeno," se je spominjal v februarskem intervjuju za radio Ars. "Ni ravno slavistika, morda bom pa prek Homerja in drugih še malo slovensko književnost študiral. In mislim, da se nisem zmotil."
Po odsluženi vojaški obveznosti je služboval kot gimnazijski profesor na Ptuju. Po doktoratu je bil leta 1962 izvoljen za asistenta za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je nato dosegel naziv docenta, izrednega in rednega profesorja za latinski jezik in književnost. Pred tem ali ob tem se je znanstveno izpopolnjeval v Parizu, Ženevi, Heidelbergu, na Dunaju. Večkrat je bil predstojnik oddelka za klasično filologijo, 1983–1985 prodekan Filozofske fakultete v Ljubljani. Poleg latinske književnosti je ves čas, še dve leti po upokojitvi, predaval tudi grško književnost.
Leta 1997 je bil Kajetan Gantar izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v letih 1999–2005 pa je bil tudi podpredsednik te ustanove.
Čim več je bilo težav in preglavic, tem bolj me je privlačilo. Lahko je prevajati enostavne stavke, besedo za besedo, kadar pa je treba po slovensko povedati kakšne globlje misli ali lepo oblikovane verze, to pa je bil zame vedno in še danes velik izziv. In vsak prevod, vsak tekst, ki sem se ga lotil, mi je predstavljal vedno nov izziv. Če sem prevajal kakšno tragedijo, me je zanimalo, kako bo to odmevalo na odru, in sem včasih ženi ali pa še prej mami ali sestri na glas bral, kako nekaj zveni. In so me popravljale. Zlasti moja žena, ki je tudi sama pesnica, je imela neverjetno izostren posluh in ji zato veliko dolgujem.
Svoje bogato življenje in delo je Kajetan Gantar zanimivo in duhovito popisal v treh avtobiografskih knjigah – tretja, Penelopin prt, je izšla pred kratkim. Če je v prvi knjigi Utrinki ugaslih sanj opisal svoja mladostna leta in spomine o dogodkih po 2. svetovni vojni, ko je bil zaradi svojega prepričanja interniran, ter v drugi knjigi Zasilni pristanek mirnejša leta, ki so sledila, je s tretjo želel zapisati svoja "esejska potovanja v daljne dežele in predavanja na različnih univerzah".
V Penelopinem prtu avtor prav na začetku ob vprašanju, s čim se namerava ukvarjati po odhodu v zasluženi pokoj, značilno ne omeni športa, vnukov ali vrtnarjenja, temveč željo, da bi vnovič prevedel Homerjevo Odisejo: "Pa ne kot nezaupnico do prevodne mojstrovine mojega nepozabnega akademskega učitelja in mentorja Sovreta, ampak ker me navdaja občutek, da bi lahko ob prevajanju te pesnitve še enkrat podoživljal vznemirljivo odisejado svoje življenjske poti."
Dolgoletni borec proti izrinjanju antike iz šolskega sistema
V zrelih letih je Gantar večkrat javno izrazil nezadovoljstvo nad tem, da je latinščina oziroma kar celotna antika izrinjena iz osnovnih in srednjih šol. Poudarjal je, da je antičnega besednega gradiva v našem jeziku veliko, a se tega ne zavedamo. "Angleži vedo, da kar 60 odstotkov njihovega besednega zaklada korenini v latinščini, le malo Slovencev pa ve, da okoli 20 odstotkov našega jezika temelji na tem klasičnem jeziku."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje