"Klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine," je med drugim zapisano v utemeljitvi letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo. Seznam njegovih prevodov antične književnosti in filozofije ter razlag in študij je izjemen.

Kajetan Gantar se je rodil leta 1930 v številni družini. Takole se spominja otroštva in zgodnje ljubezni do knjig: "Moj oče je bil profesor slovenščine na celjski gimnaziji, eden iz prve generacije, ki je diplomirala in doktorirala iz slavistike na ljubljanski univerzi. Bil je zasvojen s knjigami. Naše edino premoženje so bile knjige. Kupoval je vse, kar je izšlo. Imel je majhno profesorsko plačo, družina pa je bila vsako leto večja. Tako sem bil tudi jaz zasvojen s knjigami."

Mladostna leta in šolanje je zaznamovala vojna; po vojni sta z očetom odšla v begunstvo, zato se je med drugim šolal tudi na Tirolskem, v begunskem taborišču v Peggetzu pri Lienzu.

"Obiskoval sem štiri različne gimnazije. Najprej, med okupacijo, Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani, ki je bila takrat pri uršulinkah. Stanoval sem doma. To je bila takrat samo deška gimnazija. Obiskoval sem jo štiri leta. Pred koncem vojne se je pa moj oče odločil za umik na Koroško, ker so našli neko javko OF-a in spisek ljudi, ki jih je treba likvidirati. In tam je bil tudi moj oče, čeprav ni bil v nobeni sovražni formaciji. Res pa je, da je prenašal eno pošto za Mihajloviča iz Srbije v Ljubljano, menda generalu Avšiču, ki je bil takrat še neopredeljen. Delal je za obe strani in si prizadeval, da bi se povezali.

Na tem spisku so bile ob osebah zapisane kratke karakteristike in zraven očeta je pisalo Kajetan Gantar, gofljač, vendar nevaren. Zato se je odločil, da gre na Koroško. Je dejal, da se bodo čez 14 dni tako ali tako z Angleži nazaj vrnili. Tako je bilo tudi v Atenah, ko so ljudje bežali in so potem res Angleži prišli. V resnici pa je to izgnanstvo trajalo dlje časa. Nekateri se sploh niso vrnili.

Jaz sem obiskoval gimnazijo. Moj oče je bil razrednik osmega razreda maturantov in izpraševalec za slovenščino. Bil je edini slavist na tisti gimnaziji in ker ni bilo druge oblasti, so Angleži rekli, naj šola pismene naloge sama prepiše. Oče je dal za naslov slovenske maturitetne naloge kitico iz Zdravljice, ki takrat še ni bila himna. Visoki angleški oficir John Corselis, ki je nadziral šolstvo, je potem, ko smo mu prevedli, kaj pomenijo verzi, vprašal, od kje so verzi, in dejal, da je to program ne za begunsko gimnazijo, ampak za vso Evropo. Tako je bil navdušen. In pozneje je res postala naša himna.

Tako sem leto in pol obiskoval begunsko gimnazijo, ki je bila na visoki ravni. Zelo sposobni profesorji, veliko sem se naučil. Potem se je oče odločil za vrnitev in sem se vpisal na državno klasično gimnazijo, ampak sem moral še enkrat v peti razred. Za ponavljanje mi ni žal, ker prej sem sicer imel nemščino, ne pa ruščine. In sem se nad ruščino zelo navdušil, jo potem tudi študiral in tudi druge slovanske jezike. Ob koncu sedmega razreda, sem se pa znašel v udbovskem zaporu, in sicer zaradi klevetanja ljudske oblasti z namenom, da se ruši obstoječi red."

Kljub vsem nevšečnostim je Kajetan Gantar gimnazijo uspešno končal – odločitev za študij pa ni bila preprosta. Nanjo je med drugim vplivalo dejstvo, da je v letu, ko je maturiral, ravno izšel Sovretov prevod Iliade.

"Ko sem videl tisto vrsto pred Državno založbo, sem se odločil. Še dan prej me je sorodnik spraševal, kaj bom šel študirat, in sem odvrnil, da bi šel najraje na slavistiko, a mi je oče odsvetoval. Res sem mislil iti še na matematiko in potem sem pri klasični filologiji raziskoval stvari, povezane z matematiko, geometrijo in Pitagoro itd. Ko sem šel mimo magistrata, sem videl vrsto ljudi pred Državno založbo in vprašal, kaj počnejo. 'Čakamo Sovretove podpise v Iliado.' In sem si rekel, da bom šel pa vseeno. Ni ravno slavistika, morda bom pa prek Homerja in drugih še malo slovensko književnost študiral. In mislim, da se nisem zmotil."

Kajetan Gantar se je izkazal že med študijem klasične filologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani; njegovo nadarjenost je kmalu opazil profesor Anton Sovre.

"Proti koncu prvega letnika nam je dal seminarske referate. Meni je dal primerjavo Evripidove in Senekove drame o Heraklu. Res sem obe drami v originalu prebral, eno grško, eno latinsko, ju primerjal in pripravil referat. In nazadnje sem rekel, da so najlepši biseri Evripidove drame zborski spevi, kjer je dal pesnik čustva, se ni uklanjal mitologiji, ampak napisal, kar mu leži na duši. Sovre me je poklical po branju naloge in mi dejal, da je profesorju Grošlju pokazal mojo nalogo. 'Vaša naloga je v analizi tako grškega kot rimskega teksta suverena. Kar me je pa najbolj presenetilo, so pa vaši prevodi zborskih pesmi. Poglejte, kaj ste napisali. Ko sem gledal prevod, sem si rekel, to je pesnik, ta me bo nasledil. Šel sem h Grošlju in mu rekel, da me boste vi nasledili.'"

Na Filozofski fakulteti je ostal, tam promoviral in dolga leta predaval. Ustvaril je enkraten prevajalski in znanstveni opus. O prevajalskih začetkih pa Kajetan Gantar pove:

"Prve prevode sem delal iz grščine. Ko sem šel za profesorja na ptujsko gimnazijo, sem si po prvih počitnicah za nalogo zadal, da bom prevedel grško tragedijo, in sicer Ajshilovega Vklenjenega Prometeja, in sem ga prevajal, to mi je šlo tako iz duše in srca. Bal sem se objaviti prevod dela, ker Vklenjeni Prometej je v bistvu grozen protest proti diktaturi. Sem si rekel, tega ne bodo objavili. Takoj bodo rekli, da je aluzija. Čez kakšno leto sem nekaj odlomkov prevoda poslal uredniku Košarju pri mariborskih Obzorjih, ki jih je z veseljem objavil in mi rekel, da bi bilo lepo, če bi prevedel celo tragedijo. Sem mu pisal: 'Imam že prevedeno.' Prevod sem mu potem tudi poslal in ga je takoj natisnil. Je pa res, da ga dolgo niso upali postaviti na oder. Prvič so to tragedijo nato igrali v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani."

Sredi šestdesetih je pri Državni založbi Slovenije izšla Starogrška lirika v prevodu Antona Sovreta, ki pa izida ni dočakal; Kajetan Gantar je antologijo dokončal. Kmalu nato mu je urednik Kajetan Kovič, njegov vrstnik in prijatelj, predlagal, naj pripravi antologijo rimske lirike:

"Kovič mi reče: Kajetan, tako kot starogrško, ali ne bi bilo lepo, da bi Državna založba izdala še rimsko liriko. Sem rekel: to pa ne morem čez noč narediti. Imam pa nekaj lirikov prevedenih, nekateri so mi zelo blizu, recimo Katul in Horacij, tudi mladostna lirika Ovidija, nekateri pa ne. Malo časa bi si vzel. Dal mi je dve leti in sem pripravil izbor, ki je naletel na lep odmev, nazadnje sem za to prejel tudi Sovretovo nagrado. Zlasti do Horacija sem imel poseben odnos. Stvari sem vedno gledal skozi sodobno perspektivo. Horacij ni bil takšen, kot je samega sebe nekoč opisal v satiri: 'Če me boš prišel obiskat, boš videl prašička iz Epikurjeve črede.' Epikurejstvo je veljalo za uživaški sistem, še danes ima ta prizvok. Čeprav ima čisto epikurejstvo tudi svojo duhovno dimenzijo. Ampak tam, kjer Horacij samega sebe označuje, karikira. Horacij je bil sin osvobojenega sužnja. Se pravi z družbenega dna. Med državljansko vojno se je angažiral na tisti strani, ki je bila premagana, na republikanski strani. Nazadnje so zmagali cezarjanci. Po čudežu, kot pravi, se je v tej hudi katastrofi rešil pod varstvom Merkurja. Se pravi boga tatov, ampak tatovi vedno najdejo skrivne poti. Pod Merkurjevim vodstvom sem se skozi trume vojnih ujetnikov pretihotapil in se potem dolgo preživljal kot Scriba Quaestorium, pri nas bi temu rekli računovodja. Zamislite si, ta poraženec nenadoma pride v milost pri Mecenu, ki je bil človek številka dve pod cesarjem Avgustom. Mecen nagradi Horacija – ne s Prešernovo nagrado, ampak s posestvom, z vikendom, s sužnji. Revček, ki je bil nekoč sam, uživa milost pri tako pomembnem človeku imperija in ostane skromen. Sam cesar Avgust mu ponuja službo svojega tajnika. Ampak Horacij to suvereno zavrne. 'Tako daleč pa ne bom šel, da bi bil maršalov tajnik, to pa ne.'"

Med starogrškimi dramatiki je Kajetanu Gantarju posebej blizu Sofokles.

"Sofokles me je tudi zelo privlačil in razen Trahink sem prevedel vseh šest dram. Nekatere so bile že prej prevedene. Glede tega sem bil večkrat v veliki dilemi, zlasti po tem, ko se mi je nazadnje le posrečilo, da sem za dva meseca dobil potni list in šel v Parizu, kjer sem poslušal v treh najimenitnejših gledališčih tri različne Antigone. Vse to me je tako prevzelo, tudi tematika. O Antigoni se ob polemikah še danes govori. Res je neizčrpna tragedija. Po nagovarjanju direktorja celjskega gledališča sem se le lotil Antigone in jo še enkrat prevedel. Mislim, da se mi je prevod, kolikor se sploh da, vsaj posrečil. Noben prevod pa ni tako dober, da ne bi mogel nastati boljši. Zame mora biti prevod vedno – kot je zapisal že Kvintilijan – da mora biti emulacio civecertame, torej tekmovanje, dvoboj, spopad z izvirnikom. In pri dvoboju lahko tudi zmagaš. Se pravi, bi bil prevod lahko celo boljši. Čeprav pravijo, da to potem ni več prevod. To sem občutil zlasti pozneje, ko sem delal v skupinskem delu, ki mi pa nikdar ni ležalo. Skupinsko delo, ko gre za pripravo enciklopedije ali zbornike, že, ampak skupinsko prevajanje pa ne. Da bo meni nekdo pri Svetem pismu predpisoval, kjer ne smeš tekmovati z izvirnikom, razlagal, kaj je terminus technicus, če pa so Grki denimo to besedo uporabljali kot sreča, ne blagrovati. Veste, tudi režiserji si vzamejo svobodo, da dodajo nekaj svojega. Čeprav to, kar včasih dodajo ... Nekoč so po mojem prevodu uprizorili Filokteta, sem sedel v prvi vrsti in poslušal. Tam je bil vojaški tabor in nenadoma si začne na odru ljubljanske Drame igralec odpirati zadrgo. Sem bil pri vojakih in vem, da to počnejo, ampak je vprašanje, ali greš lahko tako daleč, da bi ustvaril vojaško vzdušje. V živo sem videl tudi, kako je bil igralec gol. Meni je bilo slabo. Tega grško gledališče nikoli ni počelo. Obstajajo določene meje."

Svoje bogato življenje in delo je Kajetan Gantar zanimivo in duhovito popisal v treh avtobiografskih knjigah – tretja, Penelopin prt, je izšla pred kratkim.

Iz oddaje Naši umetniki pred mikrofonom.