Knjige so spomladi leta 1933 sežigali po več nemških mestih, glavni dogodek pa je bil na opernem trgu (Opernplatz) v Berlinu. Foto:
Knjige so spomladi leta 1933 sežigali po več nemških mestih, glavni dogodek pa je bil na opernem trgu (Opernplatz) v Berlinu. Foto:
12 tez proti nenemškemu duhu
Sežig knjig je bil predvsem akcija nemških študentov, ki so spisali tudi 12 tez proti nenemškemu duhu, 12 vodil, upoštevanje katerih naj bi prispevalo k preporodu nemške kulture.
Joseph Goebbels
Na čelu politične akcije za očiščenje nemške kulture sta bila Joseph Goebbels, vodja mjinistrstva za propagando in razsvetljevanje ljudstva (Ministerium für Volksaufklärung und Propaganda) in Alfred Rosenberg, ki je vodil bojno zvezo za nemško kulturo (Kampfbund für deutsche Kultur). Moža se nista najbolj marala in sta eden drugega obravnavala kot tekmeca za položaj vodilnega v določanju smernic razvoja kulture v nacistični Nemčiji.
Karl Marx
Vse, kar je kakor koli 'dišalo' po Karlu Marxu, po Judih ali liberalni misli, je bilo najstrožje obsojano, prepovedano in uničeno. Naj je bil to predmet ali človek. Foto: EPA

Dogodek, katerega vrhunec je bil zažig knjig na opernem trgu v Berlinu, je bil del tako imenovane akcije proti nenemškemu duhu, kampanje ministrstva za propagando, ki ga je vodil Joseph Goebbels. Ob 75-letnici sežiga so študenti Humboldtove univerze priredili javno branje del, ki jih je kot narodu škodljiva prepovedala nacistična oblast. Na črnem seznamu se je med nacistično strahovlado znašlo 127 književnikov, 121 piscev političnoideoloških del in 51 avtorjev zgodovinskih knjig; prepovedanih je bilo tudi osem umetniških knjig ter pet umetniških monografij (Nemci niso smeli brati o Marcu Chagallu, Paulu Kleeju, Henriju Toulouse-Lautrecu, Ludwigu Meidnerju in Karlu Roesselu).

Črni seznam po zamisli knjižničarja Herrmanna
Osnova za preganjanje je bil črni seznam bibliotekarja Wolfganga Herrmanna. Na tem seznamu so knjige, ki so jih opredeljevala naslednja merila:
- znanstveno pisanje marksistične in komunistične usmeritve;
- asfaltna literatura, ki jo zaznamuje ljudstvu odtujeni duh velemestnega pisunstva;
- literatura, ki omalovažuje doživetja vojakov na fronti;
- literatura, ki spodkopava moralne in religiozne temelje našega ljudstva;
- besedila, ki poveličujejo weimarsko republiko;
- pisarjenje, ki rani čustva nacionalnih krogov.

Od Brechta prek Stalina do Jacka Londona
Naj torej naštejemo nekaj knjig, katerih prebiranje je bilo nezaželeno in katerih avtorji so postali nasprotniki vsakega poskusa, da bi oživili in pripeljali 'pravo' nemško kulturo do razcveta. Med literati so za zlikovce najhujše vrste veljali Bertold Brecht, Maksim Gorki, Jaroslav Hašek, Jack London, Klaus Mann, Heinrich Mann, Erich Kaestner, Erich Maria Remarque, Stefan Zweig, zaradi romana Zbogom, orožje celo Ernest Hemingway. Zgodovina je bila za Hitlerja še posebej delikatno področje, zaradi česar je obsodil skoraj toliko zgodovinopiscev kot avtorjev leposlovja. 'Pregrešili' so se Rosa Luxemburg, Stalin, Karl Kautsky, Kurt Eisner, Trocki, Herbert G. Wells. Velikan nemškega zgodovinopisja 19. stoletja Heinrich von Treitschke s svojim nemški narod poveličujočim slogom je seveda ostal junak, podobno je veljalo za Leopolda von Rankeja.

Pevci so goreli. Nekateri tudi dobesedno
Požig knjig je imel več simbolnih pomenov. Šlo je za akcijo, ki je jasno opredeljevala ideološka načela nacistov. Obenem je bilo to dejanje, ki je napovedovalo neusmiljenost in brezkompromisnost nacistov, ko je šlo za doseganje njihovih ciljev. In to je bila poteza, ki je sporočala vsem potencialnim 'sovražnikom' režima, da je nastopil čas za umik. Prav zaradi tega je nemški novinar in pisatelj Jürgen Serke svojo knjigo o nacističnem pogromu nad knjigami naslovil Zažgani pesniki (Die verbrannten Dichter). Nemudoma po prevzemu oblasti konec januarja 1933 so se namreč nacisti 'spravili' nad prusko akademijo umetnosti (Preußische Akademie der Künste). V nekaj mesecih so akademijo prostovoljno ali prisilno zapustili Käthe Kollwitz, Heinrich Mann, Thomas Mann, Alfred Döblin in številni drugi vidni nemški umetniki in intelektualci, ki so izgubili 'vstopnico za vstop v nemško zgodovino'.

12 tez prenapetih študentov
Zanimivo pri sežigu 'nenemških' knjig je, da to pravzaprav ni bila akcija propagandnega ministrstva, ki je bilo nosilec akcije proti nenemškemu duhu, pač pa so bili pobudniki akcije študenti. 'Teoretska' podlaga podviga je bilo 12 tez proti nenemškemu duhu (12 Thesen wider den undeutschen Geist), v katerih so se študenti izrekli proti vsemu, kar je 'dišalo' po judovstvu, socialni demokraciji in liberalizmu. Teze so bile po nemških univerzah razobešene 12. aprila 1933.

Teze so med drugim poudarjale, da jezik in literatura koreninita v narodu in da zato vsakdo nosi odgovornost za to, da literatura izraža duha, moralo in etiko naroda. Študenti so ugotovili, da sodobna literatura ne izraža nemške ljudskosti, tega krivi pa so predvsem Judje in tisti, ki jim sledijo. Zato so avtorji tez vse študente pozvali k samostojnemu razmišljanju in uporu proti vsaki judovski propagandi, judovskemu intelektualizmu ter k razmišljanju v nemškem duhu. V tem smislu naj bi univerze postale trdnjava nemške narodnosti in fronta, na kateri poteka boj za nemškega duha.

Vnovič izdani prepovedani avtorji
Ob 75. obletnici dogodka, ki je sledil nacističnemu prevzemu oblasti in javnemu izrazu ideološke gorečnosti študentov, je raziskovalno središče Moses Mendelssohn Zentrum v Potsdamu skupaj z založbo Georg Olms Verlag izdal prvih 10 zvezkov zbirke Bibliothek Verbrannter Bücher (Knjižnica sežganih knjig). V prvem paketu najdemo zapise Samuela Friedlaenderja, Andréja Gida, Theodorja Heussa, Franza Kafke, Ericha Kaestnerja, Gine Kaus, Jacka Londona, Waltherja Rathenaua, Anne Seghers in Kurta Tucholskyja. Okoli 4.000 nemškim šolam, ki vključujejo maturitetne programe, so izdajatelji knjige podarili.