Pisateljski oder so na predzadnji dan 38. Slovenskega knjižnega sejma obiskali direktorica Goethe-Instituta Ljubljana Alix Landgrebe ter prevajalci Brane Čop, Amalija Maček in Štefan Vevar. Na pogovoru z moderatorko Simono Solina so v poklon pisatelju slovenskih korenin Petru Handkeju predstavili tri odmevnejše prevode njegovih del.

Sorodna novica Peter Handke: Moje leto v nikogaršnjem zalivu

Društvo slovenskih književnih prevajalcev je v sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana organiziralo pogovor z nekaterimi najbolj uveljavljenimi prevajalci književnih del Petra Handkeja. Izpostavili so roman Moje leto v Nikogaršnjem zalivu in njegovo prevajalko Amalijo Maček, ki je za mojstrsko izbiro besed prejela nagrado Fabjana Hafnerja in bila nominirana za Sovretovo nagrado.

Na odru sta se ji pridružila še Štefan Vevar, ki je prevedel Handkejevo dramo Lepi dnevi v Aranjuezu, in Brane Čop, ki je slovenskemu bralstvu omogočil branje dramskega romana Še vedno vihar. Oba prevoda sta bila knjižni predlogi za dramski uprizoritvi – Lepe dneve v Aranjuezu je uprizorilo Slovensko stalno gledališče v Trstu, Še vedno vihar pa so odigrali na odru SNG-ja Drama Ljubljana.

Okroglo obletnico bo praznoval 6. decembra
Peter Handke, ki bo na začetku decembra praznoval 80 let, je za svoj obsežen in kakovosten opus, ki obsega dramska besedila, filmske scenarije, poezijo in prozo, leta 2019 prejel Nobelovo nagrado. Direktorica Goethe-Instituta Ljubljana Alix Landgrebe je v uvodnem nagovoru povedala, da jo je to presenetilo, saj je avtor precej provokativen in zato netipičen Nobelov nagrajenec.

Ker ima avtor po materi slovenske korenine, ker v svojih delih idealizira države nekdanje Jugoslavije in ker tankočutno piše o svoji materi ter doživetjih v vaseh na avstrijskem Koroškem, ima velik pomen tudi za ljubitelje literature v Sloveniji in z opusom pripomore k prepoznavanju Slovenije v tujini.

Prevajalec Štefan Vevar je povedal, da je Handkejev slog zelo raznolik, čeprav podstat v vsakem od del ostaja nezamenljivo njegova. O drami Lepi dnevi v Aranjuezu, ki opisuje zgodbo dveh zaljubljencev na idilični jasi, je povedal, da ga je besedilo prevzelo v trenutku, ko ga je prebral. "Na plano pridejo specifične in univerzalne reči, ki se nas globoko dotikajo, a ostajajo neizrečene, ali pa so izrečene zelo redko," je še povedal.

Življenjski projekt
Kot je Vevar v trenutku začutil povezavo s Handkejevim besedilom, je Amalija Maček roman Moje leto v Nikogaršnjem zalivu začela prevajati že v mladostnih letih in se k njemu venomer vračala. Kot je povedala, je nekaj odlomkov prevedla že pred leti za radio, prevoda celotne knjige pa se je lotila tako, da je izbirala naključne strani in delček po delček sestavljala zgodbo.

Prevajalec dramskega romana Še vedno vihar Brane Čop je povedal, da mu je šlo prevajanje Handkejevega dela zagotovo bolje od rok zato, ker se je šolal v Celovcu. Zaradi čustvenega naboja, ki prežema delo o trdem življenju koroških Slovencev, pa s prevodom na začetku ni bil zadovoljen, dokler ga ni priznal Florjan Lipuš in ga k sodelovanju pri dramski uprizoritvi povabil režiser Ivica Buljan.

Prevajalci so povedali, da Handke v svojih delih pogosto uporablja časovne preskoke, kar je po mnenju Čopa "prijeten prijem, ki šokira bralce". Amalija Maček je povedala, da jo navdušuje Handkejev instinkt za ženska vprašanja.

Zgovorna odsotnost
Gre za večplastnega in provokativnega avtorja. "Če pogledamo bibliografijo prevodov Handkejevih del v slovenščino, lahko vidimo, da so v nekaterih obdobjih osrednje založbe izdale po en prevod na leto. Zaradi njegovih provokacij je pozneje nastal desetletni vakuum, kar je tudi razlog, da je roman Moje leto v Nikogaršnjem zalivu prevod dobil tako pozno," je še dejala Amalija Maček. Eno osrednjih del Handkeja je izšlo leta 1994, slovenski prevod pa je dočakalo leto 2021.