Oglas
V pesnikovem rojstnem kraju Vrsno pod Krnom so muzejsko zbirko o Simonu Gregorčiču uredili že pred štirimi desetletji. Tolminski muzej in kobariška občina pa sta se odločila, da ob 100-letnici Gregorčičeve smrti spominski muzej prenovita. Obnovljeni in posodobljeni muzej bo vrata odprl 26. novembra.
Nadgradnja zgodbe o Simonu GregorčičuPostavitev je v pritličju okrepila nova grafična predstavitev pesnikovega rodu. Pod vodstvom direktorice Tolminskega muzeja in avtorice razstave Damjane Fortunat Černilogar so zgodbo o Gregorčičevi družini dopolnili z rodovnikom po materini strani, dopolnili pa so tudi rodovnik očetove družine. Najbolj temeljiti so bili posegi v prvem nadstropju, kjer so predstavljeni pesnikovo življenje in zgodovinski dogodki, ki so zaznamovali obdobje, v katerem je živel in ustvarjal Simon Gregorčič. K boljši predstavitvi Simona Gregorčiča so veliko prispevali tudi nekateri posamezniki, ki so muzeju poklonili slike, knjige in nekatere predmete, ki so našli mesto v Gregorčičevi spominski hiši.
Čeprav je bil muzej zaradi prenove zadnji mesec zaprt, pa ga je letos obiskalo kar za polovico več obiskovalcev kot lani. Okoli 4.000 ljudi je prestopilo prag Gregorčičeve hiše v Vrsnem in spoznalo nekatere "vire" poezije Simona Gregorčiča.
Usoda revnega, a bistrega fanta
Leta 1844 rojenega Gregorčiča je doletela usoda, s katero so se morali sprijazniti številni bistri slovenski fantje. Zaradi slabega gmotnega položaja njegove družine je bil Gregorčiču dosegljiv le študij bogoslovja. Ta pa mu ni zagotovil delovnega mesta, ki bi ga osrečilo. Kot kaplan v Kobaridu se je namreč Simon Gregorčič zaljubil v Dragojilo Milek, ki pa zanj kot duhovnika seveda ni bila dostopna. Dekle je tako postalo izvor Gregorčičeve razklanosti med duhovniškim poslanstvom in posvetnim življenjem. Ta distorzičnost Gregorčičevega notranjega življenja se je izrazila tudi v njegovi poeziji, ki je obsegala tudi ljubezenske pesmi.
Počasno usihanje pesniškega zanosa
Svojo poezijo je Gregorčič objavil v štirih zvezkih Poezij. Največji uspeh so doživele Poezije 1, ki so izšle leta 1882 in so izzvale veliko navdušenje zlasti iz liberalnih kritikov. Gregorčičeve ljubezenske, domovinske, pripovedne in življenjsko izpovedne pesmi so namreč izražale tudi njegove življenjske nazore. Gregorčič je veljal za narodno zelo zavednega in tudi v političnih pogledih naprednega literata. Kot tak se je izkazal tudi v naslednjih zvezkih Poezij, ki pa so izkazovali postopno usihanje Gregorčičevega pesniškega zanosa.
Najbolj znane Gregorčičeve pesmi so Soči, Človeka nikar!, V pepelnični noči, Oj z Bogom, ti planinski svet!, Lovorika na grob možu, sledi njihovega sloga in izbora motivov pa lahko zasledimo tudi v poeziji Gregorčičevih sodobnikov - omenimo naj Josipa Pagliaruzzija in Antona Funtka -, na katerih ustvarjanje je Gregorčič močno vplival.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje