Nagrado, ki jo podeljujejo za zasluge za medkulturno sodelovanje, so pisatelju, pesniku in dramatiku podelili na Suhi na avstrijskem Koroškem. Kot je o nagrajencu še povedal Florjan Lipuš, se je Handkejeva literarna pot začela na griču, na Plešivcu torej, "danes pa se giba v literarnem visokogorju". Ob lastnem izvirnem ustvarjanju je vseskozi tudi prevajal, s prevajanjem pa se je postavil "na stran majhnih in slabotnih".
V Handkejevem obsežnem prevajalskem opusu najdemo tudi Lipušev roman Zmote dijaka Tjaža ter pesmi Gustava Januša v nemščini. Lipuš pravi, da je tako pomagal tudi slovenskemu jeziku in "utiral slovenski besedi pot v širni svet", za lavreata pa je še prepričan, da "sodi med tiste osebe, ki vplivajo na veliki evropski kulturni prostor, ga bogatijo in širijo".
Ob prejetju nagrade je Peter Handke izrazil veselje, ob tem pa v Liaunigovem muzeju sodobne umetnosti na Suhi prebral še kratek odlomek iz svoje zadnje knjige Še vedno vihar (Immer noch Sturm), ki sta ga v slovenščino prevedla Fabjan in Zdenka Hafner.

Od mladega s slovensko besedo vštric
Lipuš, tudi sam pisatelj in prejemnik Prešernove nagrade leta 2004, je v svojem nagovoru spomnil tudi na Handkejev gimnazijski čas na Plešivcu pri Gospe Sveti. Kot pravi, se je že tam srečal s slovenskim besednim ustvarjanjem, saj so se njegovi slovenski sošolci družili v literarnem krožku. "Slovenski jezik je od vsega začetka del njegovega duhovnega sveta."

Peter Handke sodi med najpomembnejše pisce svoje generacije. Rodil se je leta 1941 v Grebinju na avstrijskem Koroškem, od leta 1944 do 1948 pa je živel v Vzhodnem Berlinu. Njegova mati, koroška Slovenka, je leta 1971 naredila samomor, njeno življenje je Handke opisal v svojem delu Wunschloses Unglück.
Jezik, ki se ga je treba naučiti
Nagrada, ki so jo podelili na Suhi, je poimenovana po Vinzenzu Rizziju, od leta 1992 pa jo podeljujeta Zveza slovenskih organizacij (ZSO) ter Slovenska prosvetna zveza (SPZ) na avstrijskem Koroškem. Publicist Rizzi se je v prvi polovici 19. stoletja zavzemal za enakopravnost vseh narodov v habsburških deželah. O slovenskem jeziku je dejal, da se ga "ne sme zatirati, temveč se ga je treba naučiti".