V Društvu slovenskih knjižnih prevajalcev v Ljubljani so razpravljali o tem, kako izboljšati položaj. Izdelali so Merila in normative za prevajalske avtorske pravice, ki želijo določiti spodnjo, še sprejemljivo višino avtorskega honorarja, jih diferencirati glede na raznolikost prevajanja, uravnotežiti enostransko zasnovane avtorske oziroma založniške pogodbe in zavrniti nekorektna določila teh pogodb.

Pravice in dolžnosti književnih prevajalcev
Merila in normative za prevajalske avtorske pravice zajemajo etični kodeks prevajalcev, tarifnik prevajalskih avtorskih honorarjev in ključne elemente korektne avtorske pogodbe. Književnim prevajalcem med drugim naroča korektno delo, ki ga določa temeljito poznavanje jezika, iz katerega prevaja, in jezika, v katerega delo prenaša, ga opominja, naj dela, ki presega njegove zmožnosti, ne sprejme, in ga zavezuje k molčečnosti pri zaupnih dokumentih.

Merila pa določajo tudi pravice prevajalcev, ki so enake kot pravice avtorja, in navajajo, da morajo biti prevajalcu zagotovljene primerne življenjske razmere, v katerih lahko uspešno in dostojno opravlja svojo družbeno nalogo, in da ima prevajalec pravico do odškodnine, ki je sorazmerna tržnemu uspehu dela.

Prevajalci v zadnjih 60 letih še niso bili na slabšem
K izdelavi meril je Društvo slovenskih književnih prevajalcev spodbudil poslabšan položaj literarnih delavcev v zadnjem desetletju. "Še nikdar po drugi svetovni vojni niso bili na slabšem," menijo pri društvu, ki so bili s sporazumom o avtorskih honorajih med avtorji in založniki sorazmerno zadovoljni, a je nehal veljati decembra 1994. Založbe so do takrat upoštevale izračune ministrstva za kulturo in se držale predlaganih tarif, honorarji pa so bili usklajeni z inflacijo.

Svoj delež krivde nosi tudi ministrstvo
Po mnenju Društva slovenskih književnih prevajalcev pa so se po letu 1992 začele kazati težnje po zniževanju avtorskih honorarjev. Ti so se do danes več kot prepolovili in niso več usklajeni z inflacijo, gmotni položaj avtorjev pa poslabšujejo tudi drugi ukrepi. K slabšemu položaju je prispevalo tudi ministrstvo za kulturo, ki zmanjšuje delež subvencij v cenah knjig, ne nadzira zalaganja subvencioniranih knjig in dovoljuje, da se denar ne porablja za nagrajevanje avtorjev, ampak zgolj za zniževanje cen knjig. Svoje so k težkim razmeram dodali še 8,5-odstotni davek na knjigo, davek na dodano vrednost in popravek novega zakona o dohodnini, ki je materialne stroške znižal s 40 na 10 odstotkov.