Sorodna novica Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi

Zgodba o pisateljevi generaciji
Sebastijan Pregelj je nagrajen za generacijski roman V Elvisovi sobi, v katerem bralec spremlja odraščanje generacije, rojene v zgodnjih 70. letih 20. stoletja. Prvoosebni pripovedovalec se skozi svojo omejeno perspektivo dotika družbenega dogajanja od Titove bolezni do osamosvojitve Slovenije in vojne v Bosni.

Kot je ocenila žirija, v romanu pisatelj dobro zajame občutke generacije, ki je razpad Jugoslavije, vojno in tranzicijsko obdobje doživljala v zgodnji mladosti. "Pregelj proces spreminjanja družbenih razmerij ponazori na jezikovni ravni, ko v sprva zamejeno prvoosebno perspektivo vpleta vse več elementov tedaj aktualnega diskurza, odraža pa tudi protagonistovo postopno ozaveščanje silnic, ki so razrahljale vezi otroškega prijateljstva. Z rabo 'večnega sedanjika' avtor ohranja iluzijo nezaključenosti in podoživljanja vseh možnosti, ki so se odpirale v Elvisovi sobi kot simbolu neobremenjenega otroštva," smo slišali v obrazložitvi. In še: "Njegova pisava je artikulirana in kaže nedvomno pripovedno veščino: ve, kaj hoče, in ve, kako to tudi povedati."

To so bili razburljivejši časi, v katerih je treba ravnati mirneje
Pregelj je ob prevzemu nagrade izrazil veselje, da je roman, ki govori o njegovi generaciji, ki je odraščala v odmevnih dogodkih, doživel tako lep sprejem. "Živeli smo v časih, ki smo jih soustvarjali, ti časi so soustvarjali nas." Meni, da je prišel čas, ko se lahko v svojo preteklost ozrejo tudi predstavniki srednje generacije pisateljev in zapišejo zgodbe, kot so jih sami doživeli.

"S tem pa upam, da povemo tudi zgodbe tistim, ki danes berejo, mlajšim, ki prihajajo, in jim damo s tem neko popotnico. Jim pokažemo, da so bili mogoče časi, ki so bili malo razburljivi. In takrat, ko so časi razburljivejši, je treba ravnati mirneje in držati skupaj, pa običajno kar uspe. Elvisova zgodba pripoveduje tudi o ljudeh, ki so se znašli v prelomnih časih – nekateri ne po svoji krivdi na napačni strani, drugi ne po svojih zaslugah na pravi strani. Na koncu pa so se zgodbe izšle, kot so se izšle. Naj se vsem čim bolje," je sklenil.

Prireditev je potekala v Cankarjevem lazu na Vrhniki. V neposrednem prenosu pa jo je bilo mogoče spremljati tudi na 3. programu Radia Slovenija – Ars.

Poleg nagrajenca so bili nominirani še Vinko Möderndorfer, Simona Semenič in Brane Senegačnik.

O nagrajencih je presojala žirija, ki jo sestavljajo Ana Geršak, Darja Pavlič, Matej Bogataj, akademik Niko Grafenauer in Ivan Verč kot predsednik. Ta je izmed 12 predlogov izbrala tudi nominirance. Möderndorfer je bil nominiran z zbirko esejev, dnevnikov in krajših mnenjskih zapisov Ljudomrznik na tržnici, Pregelj z generacijskim romanom V Elvisovi sobi, Simona Semenič z igro To jabolko, zlato, Senegačnik pa s pesniško zbirko Pogovori z nikomer.

Kaj prinašajo zapisi nominirancev in kaj Cankarjeva dediščina
Nominiranci so o svojih delih spregovorili v pogovoru z Agato Tomažič. Nastopila sta harmonikar Nejc Grm z deli Uroša Rojka in Lojzeta Lebiča ter dramska igralka Draga Potočnjak s Cankarjevo Belo krizantemo, slavnostni govornik pa je bil Tone Partljič. Zbrano občinstvo je nagovoril predsednik upravnega odbora Cankarjeve nagrade Marko Golja, pozdravna govora sta imela še Sonja Žakelj kot direktorica Cankarjeve knjižnice, ki je soorganizatorica prireditve, in vrhniški župan Daniel Cukjati.

Da bi raven slovenske književnosti dvignili vsaj "do Cankarjevih gležnjev"
Zamisel za nagrado se je porodila leta 2018 oziroma decembra tega tega leta so ustanovitelji podpisali pismo o nameri. Predstavniki Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), Slovenskega centra PEN, Univerze v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU-ja so se v tem zavezali k ustanovitvi Cankarjeve nagrade. Že takrat so določili, da bodo nagrado od leta 2020 podeljevali za pripovedništvo, dramatiko, liriko in esejistiko. Tedaj je predsednica Slovenskega centra PEN Ifigenija Simonović dejala, da želijo z nagrado podpreti kakovostne slovenske avtorje in raven literature dvigniti vsaj "do Cankarjevih gležnjev".

Decembra lani je sledila objava prvega razpisa. Upravni odbor Cankarjeve nagrade je javni poziv, s katerim je vabil k predlogom kandidatov za nagrado, objavil decembra lani. Razpis je bil namenjen izvirnim literarnim delom v letu 2019.

Nagrada obsega tri dele – priznanje, utemeljitev in denarni del, tj. 5000 evrov. Želja upravnega odbora je bila, da bi bila Cankarjeva nagrada primerljiva z nagrado Prešernovega sklada. Vendar so pobudniki nagrade kljub številnim možnostim, ki so jih omenjali, lani maja na prireditvi ob obletnici Cankarjevega rojstva razkrili, da so pred podpisom akta o ustanovitvi nagrade (ta je začel veljati 26. septembra) in da še vedno iščejo donatorja, ki bo prispeval finančni del nagrade. Podelitvi se je tako kot donator nagrade pridružila občina Vrhnika.

Nagrado je mogoče osvojiti le enkrat
Kot so zapisali podeljevalci, je Cankarjeva nagrada priznanje za vrhunsko literarno umetnino, namenjeno ustvarjalki oziroma ustvarjalcu, ki je z izvirnim literarnim delom – pesniško zbirko, romanom, dramskim delom, zbirko kratkih pripovedi ali esejev (torej z delom s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja) – trajno obogatil slovensko kulturno zakladnico. Nagrado bo posameznik lahko dobil le enkrat.

Zapisi, ki se neposredno navezujejo na Cankarjevo tradicijo angažiranih besedil
Letos so bili torej nominirani štirje avtorji. Vinko Möderndorfer za zbirko esejev, dnevnikov in krajših mnenjskih zapisov Ljudomrznik na tržnici. Po mnenju žirije se zbirka kot celota neposredno navezuje na Cankarjevo tradicijo angažiranih, družbenokritičnih besedil, ki na slogovni ravni lahkotno prehajajo iz publicističnega v literarni žanr.

Suveren zapis o ženski želji, njenem ozaveščanju in potlačitvami
Simona Semenič se je za nagrado potegovala z igro To jabolko, zlato, v kateri se ukvarja z žensko željo, z njenim ozaveščanjem in potlačitvami. Igra je napisana v neposrednem, poltenem, gladko govorljivem in nekoliko stiliziranem jeziku. Kot je žirija zapisala ob nominaciji, Simona Semenič slovensko dramatiko razširja na prej neizpisana področja in brez zadržkov spregovori o ženskem užitku, kar izpiše drzno, avtorsko prepoznavno in suvereno.

Vrnitev k temeljem poezije
Pesnik Senegačnik je bil nominiran za zbirko Pogovori z nikomer, s katero se po mnenju žirije vrača k temeljem poezije s samostojnim, inovativnim in obenem prepoznavnim odnosom do tradicije klasičnega in sodobnega slovenskega strukturiranega verza. Pesmi so refleksivne, ukvarjajo se z najglobljimi bivanjskimi vprašanji. Skozi čutno nazorne podobe, ki jih lirski subjekt največkrat zajema iz narave ali iz umetnosti, je Senegačnik razvil prepoznavno osebno govorico.