Prvo dejanje splošne mature – maturitetni esej bodo namreč pisali takoj po koncu počitnic, 7. maja.

Profesorji slovenskega jezika sicer opozarjajo na to, da znanje in spretnosti mladih na tem področju upadajo. Mogoče jim bodo v pomoč napotki za pisanje eseja in analize romanov, ki so jih zanje pripravili na Prvem programu Radia Slovenija v oddajah Studio ob 17h.

Prvo izpitno polo iz maternega jezika bosta prvi majski torek v roke prejela 6.702 kandidata, prijavljena na spomladanski rok splošne mature. To bo maturitetni esej, po mnenju profesorice slovenščine na Gimnaziji Šentvid Irene Velikonja Kolar krona preverjanja znanja slovenščine: "Z maturitetnim esejem maturanti dokažejo, da znajo o neki literarni temi poglobljeno razmišljati, da znajo do nje vzpostaviti določen osebni odnos, z njim dokazujejo tudi svojo pismenost. Tako da se mi zdi prav, da je del splošne mature in da prinese kar velik delež k oceni slovenščine. Preverja namreč veliko stvari."

V obeh vrstah eseja – razpravljalnem in razlagalnem – se pokažejo posameznikova zmožnost literarnega branja, interpretacije besedila, literarnega raziskovanja, obvladanje slovenskega knjižnega jezika in sposobnost pisanja. K skupni oceni iz maternega jezika prispeva kar polovico končne ocene.

Upadanje jezikovne pismenosti
Strokovnjaki in profesorji slovenščine sicer opozarjajo na to, da znanje pisanja, besednega upovedovanja in jezikovne pravilnosti med mladimi upada, že na gimnazije pridejo mladi manj pismeni kot nekoč, pove Irena Velikonja Kolar, Drago Meglič, profesor slovenščine na II. gimnaziji Maribor, pa dodaja: "Zdi se, da je splošna bralna kultura vedno slabša. Verjetno nanjo vplivajo množični mediji. Živimo v času instant kulture, ko tudi sporazumevanje poteka z instant besedami in instant jezikom, pri katerem ne pazimo na jezik, slog, uporabo ločil, velike začetnice. In če mladi niso bralci, če niso s knjigo rasli, je lahko to velik manko, ki ga je težko čez noč odpraviti. Branje je namreč dejavnost, ki prinese izredno veliko; dijakom izboljša besedni zaklad, izboljša njihovo opismenjenost."

Kako je esej sestavljen?
Zato ni čudno, da kandidati pri eseju največ točk izgubljajo prav pri jezikovni pravilnosti. Esej je sicer vreden 50 točk, 30 je namenjenih ocenjevanju vsebine, 20 pa jeziku oz. jezikovni pravilnosti, slogu in zgradbi. Pri zgradbi imajo mladi najmanj težav: uvod, 3 do 5 odstavkov jedra in zaključek. A kaj naj ti deli šolskega eseja vsebujejo? Pri tem piscu pomagajo navodila eseja. Naslov in prva postavka navodil namigujeta na problemsko temo eseja, ki jo kandidat napiše v uvodu. Jedro sledi nadaljnjim navodilom, vsebovati pa mora tisto, kar od njega zahtevajo: če mora kandidat nekaj opisati, naj torej to opiše, če mora primerjati, naj primerja, če mora pojasni, naj pojasni. Zadnja postavka navodil pa že namiguje na zaključek eseja, kjer je pričakovan tudi komentar ali oseben pogled pisca na temo eseja.

Pomembno je, da dijaki prvih pol ure namenijo pisanju osnutka, kjer že skicirajo vse te elemente eseja in si podčrtajo ključne besede v navodilih, zadnjih 10 minut pa si pustijo za to, da gredo še enkrat čez esej in popravijo jezikovne napake.

Stiske družine in posameznika na zgodovinskih prelomnicah
Dijaki obvezni deli in temo eseja izvedo že v tretjem letniku. Naslov letošnjega sklopa je Stiske družine in posameznika na zgodovinskih prelomnicah, obvezni deli pa Angel pozabe koroške Slovenke Maje Haderlap in Francoski testament Andreїa Makina, francoskega pisatelja ruskih korenin. "Ko smo izvedeli, katera romana sta izbrana, ju nisem poznala, zato tudi nisem vedela, kaj pričakovati. Začetek branja je bil težek, saj pripoved preskakuje v času in prostoru, težko sestaviš sklenjeno zgodbo in zato težje slediš poteku dogajanja. Ampak več kot sem prebrala, bolj sta mi deli postajali všeč, predvsem Angel pozabe. Menim, da je tudi Francoski testament izjemno delo, a me je Angel pozabe bolj pritegnil z zelo osebno, čustveno pripovedjo,” pove Nika Pregelj z Gimnazije Poljane.

Oba romana sta moderna, nelinearna, napisana fragmentarno, oba vsebujeta avtobiografske prvine, oba govorita o tragičnih dogodkih 20. stoletja, ki za seboj puščajo brazgotine in spomine, ki se prenašajo na vnuke. A v središču obeh romanov je po besedah Anuške Dinič Nemanič z Gimnazije Šentvid zgodba o »odraščanju v okolju, ki je nekoliko drugačno kot za večino ljudi. Pripovedovalka v Angelu pozabe odrašča za slovensko mejo, njena družina je bila pod vplivom nacizma, spopadati se mora z vsem, čez kar so med drugo svetovno vojno in po njej šli njeni predniki, se pravi starši in babica. Medtem pa pri Francoskem testamentu Aljoša veliko izve o babičini preteklosti in Franciji. Oba poskušata ugotoviti, kam sodita, kaj pomenijo te razlike med dvema različnima narodoma in jezikoma, kako vplivajo nanju … In poskušata najti svojo pot."

Ta se pri obeh romanih razkrije na koncu, oba pripovedovalca se namreč zatečeta v umetnost, v pisanje. Profesorica slovenščine na ljubljanski Gimnaziji Poljane Katarina Torkar Papež o koncu romana Angel pozabe: "Angel pozabe pripovedovalke ni obvaroval krute preteklosti njenih bližnjih, ni ji prizanesel s travmami ljudi, ki jih je imela rada. Ganljivo govorico spomina pa ji je pomagal odtisniti v zgodbo. Konec romana je uglašen v nekakšno spravo, v razumevajoče pristajanje na vse, kar pripada svetu staršev in prednikov, času otroštva in mladostni sredi pretežnega izročila. Tenkočutno naplasteni spomini so v bistvu literarna raziskava identitete, pot k sebi."

Prav zaradi tega, ker gre predvsem za odraščanje, za iskanje lastne identitete in poti, je po mnenju dijakov II. gimnazije Maribor Francoski testament v prvi vrsti razvojni roman, šele nato zgodovinski in enciklopedični. Kljub jasnim opisom grozot, ki jim je bilo priča rusko prebivalstvo vse od prve svetovne vojne naprej, pa na pripovedovalca v romanu najbolj vpliva francoski rod njegove babice, njen jezik, spomini iz njenega otroštva v Franciji in stari izrezki iz francoskih časopisov. Razdvojenost med svojo rusko in francosko identiteto razreši šele tako, da se, tako kot njegova babica, pomiri z obema deloma svoje osebnosti. S tem najde tudi svoje poslanstvo – francoščina in francoska sentimentalnost mu omogočata, da postane pisatelj.

Avtorja svojih romanov nista napisala v svojem maternem jeziku, temveč Haderlapova v nemščini, Makine v francoščini. V njiju (vsaj v Angelu pozabe) tako najdemo veliko avtobiografskih elementov, a mladi vseeno ne smejo zamenjevati pisateljice oz. pisatelja in prvoosebnega pripovedovalca romana, opozarjajo profesorji slovenščine.

Bolj podrobno o obeh romanih izveste v oddajah Studio ob 17, ki sta bili na sporedu 9. in 18. aprila, oba romana pa so na Prvem programu Radia Slovenija primerjali 26. aprila, ko so dali tudi konkretna navodila za pisanje eseja. Najdete jih na spodnjih posnetkih.