Mircea Cartarescu je stopil na literarno pot s poezijo in se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavil kot predstavnik tako imenovane generacije blue jeans in postmodernističnega gibanja. Njegova poezija je prinesla v romunsko literaturo veliko svežine, prizore iz vsakdanjega življenja, se jezikovno odprla doživljajskemu svetu širokega kroga bralcev in ohranila poetično zaznavanje sveta.

Absurdnost cenzure, ki jo je zmotilo celo Ime rože
Absurdnost totalitarnega sistema, ki se je v času Caucescujeve diktature napajal in ohranjal z metodami stalnega nadzora in ustrahovanja, je avtor občutil, že ko je napisal svoj prvi roman Nostalgija, ki so ga leta 1989 cenzurirali, čeprav ni neposredno obračunaval z represivnim režimom. "V tem času so bile vse knjige cenzurirane, je za oddajo osmi dan povedal Cartarescu. "Ne le s področja književnosti, temveč tudi znanosti, kulinarike, življenjskega sloga. Vse je bilo treba cenzurirati. Podobno, kot so imeli redarji normo, ko so dajali kazni za napačno parkiranje. Vsak cenzor je moral v vsaki knjigi odstraniti nekaj strani ali pa celo polovico. Spomnim se, ko je bil Umberto Eco v Bukarešti, leta 1986 ali 1987. Bil je zelo presenečen, ko je ugotovil, da so iz njegovega romana Ime rože odstranili veliko strani."

Möbiusov trak sanj in resničnosti
Nostalgija – edino avtorjevo v slovenščino prevedeno delo – je iz petih delov sestavljen roman, v katerem se prepletata realno in magično, fantastično. Protagonisti so pogosto otroci in mladostniki, osnovno občutenje pa splet norosti in bolečine, ljubezni in lepote. Ves čas pa so v ospredju sanje. "Mislim, da so sanje, oneiros, moje najbolj naravno okolje. V sanjah se počutim kot riba v vodi. Sem velik sanjač, to sem podedoval po materi, ki je ogromno sanjala, v izjemno bleščečih barvah. Razlika med resničnostjo in sanjami zame ne obstaja. Razmerje med njima je zame kot Möbiusov trak. Na eni strani je resničnost, na drugi sanje, nikoli pa se ne prekinejo. Prelivajo se ene v druge."

Pogled navznoter
Avtorjev opus šteje 20 del, ki so prevedena v 16 jezikov. Prežet je z avtobiografskimi doživetji, posredno pa tenkočutno portretira tudi romunsko družbo od petdesetih let prejšnjega stoletja naprej.
A pisatelj vedno izhaja iz sebe - vsi njegovi junaki se imenujejo Mircea. "Vedno pravim, da je moja tema notranje življenje - to, kar se dogaja v moji glavi. To je moja najljubša snov. Ne pišem o stvareh, o resničnosti, o zgodovini, pišem o tem, kako vse to vidim prek sto filtrov svoje občutljivosti, inteligence, domišljije itd."

Pisateljevo magistralno delo je trilogija Orbitor – Slepilo. V njem zaživi Bukarešta kot pisateljev alter ego, kot realno in tudi povsem sanjsko mesto. "Po eni strani je to družinski, po drugi strani metafizični roman. Mislim, da je to bistvo mojih religioznih doživetij."

"Evropski duh" bo preživel
Če si je pisatelj v času totalitarnega režima prizadeval za ohranitev neskaljene notranje svobode, tudi v demokratični Romuniji opozarja na družbene anomalije, predvsem pomanjkanje duha in pohlep po moči in denarju. In kako gleda na prihodnost literature? "Evropski duh, ki obstaja od Sokrata in Jezusa, se ne bo izgubil zaradi naključnih preoblikovanj literature - od papirja do elektronskih medijev. Mislim, da se bo našla rešitev za vse, kar je vredno."

Mircea Cartarescu – sicer univerzitetni profesor romunske književnosti - podpisuje nadvse izviren in večplasten literarni opus, v katerem s trki, kontrasti slika človekov notranji svet in kompleksnost bivanja - njegove temne prepade ter osupljivo lepoto.