Zima je bila, v nasprotju z letošnjo, vredna svojega imena, z jutranjo temperaturo okoli deset stopinj pod ničlo in z dnevno, ki se prav tako ni povzpela čez prag ledišča.

Kljub pretečenim letom ostaja spomin na Janeza Menarta živ – v njegovih pesmih pa tudi v številnih prevodih svetovnih pesniških del, ki v nedrjih svojih platnic nosijo tudi kanček njegovega svojevrstnega značaja. Štajerec po rodu, pesnik in prevajalec po poklicu, Slovenec po duši; Janez Menart je bil rojen 29. septembra 1929 v Mariboru, takrat še v okviru Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), ki je bila v svojih poslednjih izdihljajih. Že nekaj dni po njegovem rojstvu se je Kraljevina SHS preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Leto 1929 je bilo v političnem pogledu tudi sicer precej pestro.
Politična napetost, ki se je v kraljevini stopnjevala v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, je v začetku leta 1929 privedla do neposrednega kraljevega prevzema oblasti. Šestega januarja je kralj Aleksander I. Karađorđević razpustil parlament, razveljavil ustavo in prevzel oblast v državi. Oktobra istega leta pa jo je, v duhu jugoslovanskega unitarizma, preimenoval v Kraljevino Jugoslavijo. Z izjemo političnih razprtij (vlade so se zamenjale tudi večkrat v enem letu) je bilo življenje v primerjavi s predhodnim in naslednjim desetletjem solidno. Minilo je že dobrih deset let od konca prve svetovne vojne (letos se bomo spominjali stoletnice začetka velike morije), poleg tega pa je tudi gospodarska kriza, ki se je začela v Združenih državah Amerike konec leta 1929, z zamikom vplivala na življenje v naših krajih.
Brezskrbno otroštvo je bilo Menartu neznano, saj je že zelo zgodaj izgubil starše. Čut za umetnost je pesnik prav gotovo podedoval po materi, ki je bila gledališka igralka in animatorka; žal pa je kmalu po rojstvu otrok zbolela in je sedem let preživela prikovana na posteljo oziroma na voziček. Kljub težkemu položaju je Menart ta čas ohranil v lepem spominu, saj je mati njemu in sestri Jerci recitirala pesmi z bolniške postelje. Odnos do matere, odo, ki se lahko primerja s Cankarjevim delom Na klancu, je Menart opisal v Beli pravljici, ki je izšla leta 1963. V intervjuju nekaj let pred smrtjo se je spominjal odzivov ob izdaji Bele pravljice, ki niso bili povsod pozitivni; zavedajoč se, da so bili pri ljudeh različni, je kratko odvrnil z besedami: "… toda meni je pri srcu."
Otroštvo je Menart preživel v Ljubljani pri starih starših, pri različnih tujih ljudeh in po internatih. Pesmi je začel pisati že zgodaj; pri šestnajstih letih je začel pesniti ep Poslednji Celjan, ki ni bil nikoli dokončan, ker je medtem ugotovil, da je podoben ep že pred njim napisal Anton Aškerc. Sebe je imenoval "posebnost med pesniki", ker ni začel pesniške poti s pisanjem ljubezenskih pesmi, kot je običajno, temveč z epom; pozneje pa je tudi on pisal ljubezenske pesmi.
Mladinska leta je preživel v klasični gimnaziji, od koder se je vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto, kjer je študiral slavistiko in primerjalno književnost. Po uspešno opravljenem zagovoru diplome v letu 1956 se je zaposlil pri Triglav filmu kot vodja lutkovnega oddelka, od leta 1967 pa na takratni TV Ljubljana kot dramaturg, prevajalec in urednik. Zasluženi pokoj (leta 1990) je pričakal pri založbi Mladinska knjiga.

Prihod v novo službo je Menart običajno pospremil z besedami: "Moje kraljestvo ni od tega sveta, jaz pišem pesmi, tukaj pa si služim kruh." (Menart v pogovoru s televizijsko legendo Aleksandrom Čolnikom). Bil je skromen človek, njegova filozofija je bila dobro opraviti delo, obenem pa dati vedeti sodelavcem, da jih ne ogroža in da jih ne namerava izpodriniti.

Pesmi štirih
Prvo pomembnejše delo je bila pesniška zbirka Pesmi štirih, ki je izšla leta 1953. V njej so pesmi skupaj objavili štirje pesniki – pozneje tudi dobri prijatelji – Janez Menart, Tone Pavček, Kajetan Kovič in Ciril Zlobec. Petinštirideset let pozneje je Menart občutke ob izdaji prve knjige opisal z besedami: "Ni večje sreče, kot ko pesnik prvič v življenju odpre knjigo in vidi znotraj svoje ime."

Croquis

Menartov Croquis je prav gotovo ena izmed njegovih najbolj znanih pesmi. Izraz croquis ali kroki označuje risbo, ki z nekaj črtami zariše osnovni, bistveni vtis pokrajine ali predmeta. Pesem je nastajala več let; na začetku je bila kot nekakšna igrica, ki opisuje, kako se mu je na kavarniški mizi polil konjak in je s prstom risal po lužici. Menart pravi: "… rišem tisto, kar smo se učili v ljudski šoli: hišico, sonček, drevo, eno rožico in to opisujem […] sprva sem to mislil samo kot en prikaz, vmes se mi je posvetilo, da gre za nekaj več … Takrat sem uvedel noter natakarja in ta natakar pride in vse, kar sem narisal, on pobriše. Natakar je usoda – ko sem to spoznal, je pesem nastala; ko sem spoznal, da je natakar usoda, ki zbriše človeku tisto, kar si predstavlja, si gradi, upa. Ampak človek ne sme obupati, zato zakličem 'gospod natakar, še en konjak, prosim!'– še enkrat bom začel vse od začetka."

Menart kot prevajalec
Po Menartovem mnenju je v svojem življenju prevedel okoli petdeset tisoč verzov (lastnih je napisal okoli dvanajst tisoč). Bil je mnenja, da "lahko poezijo večina ljudi polno dojema (uživa) le v enem jeziku, v tistem, v katerem misli in čustvuje, v tistem, ki je njen". Dileme, s katerimi se prevajalec srečuje pri svojem delu, je zapisal v eseju, objavljenem v reviji Sodobnost, leta 1965:
"Denimo, da hočemo prevesti katerega izmed Petrarkovih sonetov. Za Italijana ima ta sonet pridih šesto let starega jezika. Ta pridih je celo za neitalijanskega poznavalca dovolj opazen: stare besede, stavčne zveze, rekla, primere, pisava, ki narekuje svojevrstno izgovarjavo in še marsikaj. Ali naj prevajalec poskuša ta starinski pridih ohraniti, in če ga naj, kako bo to v slovenščini dosegel? Mislim, da mu je rešitev že vsiljena. Predvsem nimamo zapisov slovenščine tistega časa in je torej sploh ne moremo verodostojno poustvariti. A tudi če bi jih imeli, si z njimi ne bi mogli kaj dosti pomagati. Jezik tedanjih, v družbenem razvoju Evrope zakasnelih Slovencev, ki še niti niso bili en narod, je bil preokoren in prereven, da bi bil uporabljiv v ta namen. Prevod v takem jeziku bi torej, če bi sploh bil mogoč, zadostil zgodovinskemu vidiku, ne bi pa bralcu nudil niti tistega, kar je ob sonetu čutil Petrarkov sodobnik, niti tistega, kar čuti ob branju današnji Italijan. Šele slovenščina Prešernovega časa je bila približno toliko razvita, da bi jo lahko uporabili. Toda ta jezik bralcu ne bi budil iste časovne oddaljenosti, bil bi samo na pol zastarel, skratka, samo nepotrebna ponareditev. V nekoliko spremenjeni obliki bi se to zgodilo v vseh primerih, ko bi uporabili jezik kakega zgodovinskega obdobja za drugo obdobje, kajti vsak 'jezik' je izraz dobe in družbe, v kateri je nastal, in jo zato nehote obuja. Petrarkov sonet v Trubarjevem jeziku bi Slovencem zmerom zvenel po 'protestantsko'."

Menart kot epigramatik
"Pri nas je takšno leglo vsestransko zajedalskih duš, da za državni grb predlagam uš" – to je le eden izmed mnogih Menartovih epigramov, z naslovom Predlog za spremembo ustave, ki jih je ustvaril na bogati pesniški poti. Epigram je kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku. Umetnost epigrama je v sposobnosti jedrnatega izražanja, ki se v svoji kratki obliki dotakne srži problema. V zbirki zapisani epigrami se nanašajo na politične in družbene razmere v nekdanji Jugoslaviji, omenjajo politike, kulturnike in različne druge ljudi, za katere je Menart čutil, da jim mora nameniti kak verz. Pri tem pa ni izpustil niti samega sebe. Izbor Menartovih epigramov je mogoče prebrati v knjigi Epigrami, ki je izšla po pesnikovi smrti, leta 2010. Zbral in uredil jih je Tone Pavček. Za pokušino pa jih vseeno navajamo nekaj:
Politik: "Boril se je vse žive dni in se še kar naprej bori; a zgodovinar bo odkril, za kaj se sprva je boril."

Plebiscit: "Sedemdeset let Slovenci smo živeli v srbski senci. Zdaj, ko je ta senca mimo, lastne sence se bojimo?"

Kritična metoda: "Dejal bi da, a rečem ne, a ne ni da in da ni ne; če da bi ne bil, del bi da, a ker ni da ne, rečem ne."
Slovensko narodno gledališče: "Pred kulisami human teater, za kulisami amfiteater."

Švica: "Tri vojske, štiri šolstva, šprahe štiri, cel kup kantonov, vsak po svoji meri … Nič čudnega, če tak nered v njej vlada, da dan za dnem že petsto let razpada!"

Zadnji epigram v zbirki nosi ime Avtoepigram in gre takole: "Vem: s tem, da v svet pošiljam epigrame, grobarje iščem si in kopljem jame. A kaj si hočem?! Bolje je kot nič: če tiho si, si živ; a živ mrlič." Za konec še epigram na naš račun – z naslovom Razvoj: "Smiselno televizija se prav po svoje razvija: Kmalu k sodniku boš tekel: 'Ta mi je RTV rekel!'"

"Pesnika najbolj veseli, kadar njegovi stihi pridejo med ljudi"
Številni Ljubljančani pa tudi obiskovalci iz drugih krajev, ki se podajo na sprehod po stari Ljubljani, lahko, če so le dovolj pozorni, opazijo Menartove stihe, vrezane v spominsko ploščo izpred Herkulovega vodnjaka na Starem trgu. Vodnjak so postavili na mestu nekdanjega baročnega vodnjaka, ki je bil podrt konec 18. stoletja. Slavnostno odkritje vodnjaka je bilo na predvečer osamosvojitve Slovenije. Janez Menart je bil tudi sicer zaveden Slovenec, zagovarjal je rabo slovenskega jezika v javnem življenju in nasprotoval "posiljevanju" s srbsko-hrvaškim jezikom v nekdanji skupni državi. Menartovi kulturnopolitični spisi so izšli leta 2001 v knjigi Slovenec v Srboslaviji, ki si jo je mogoče izposoditi v knjižnicah. Menart je zase rekel, da ga politika ni nikoli zanimala, zanimalo pa ga je nacionalno vprašanje.
Med nenavadnejšimi načini, kako so Menartovi verzi prišli med ljudi, sta tudi dva, ko so (z njegovim privoljenjem) uporabili verze v reklamne namene. Neka tovarna barv je želela uporabiti verz iz njegove pesmi, kjer opisuje barve jesenskega listja, za promocijo svojih izdelkov; v drugem primeru pa je neka pekarna na svoje vrečke, v katere so zavijali kruh, natisnila verze iz njegove pesmi Kruhek.

Priznanja in nagrade
Če bi bili postavljeni pred nehvaležno nalogo, opisati Janeza Menarta z le eno besedo, ki bi ga najbolje opredelila, bi se verjetno odločili za skromnost. Kljub uspehom njegovih pesniških zbirk, ki so doživljale številne ponatise, je ostal preprost človek. Niti pomislil ni, da bi se primerjal s pesniki svetovnega formata, kot sta Shakespeare ali naš France Prešeren. Prav za drugega je Menart rekel: "Zmerom me je bolelo, da je tako neznan v svetu," in nadaljeval misel, "… dokler on ni priznan, toliko časa jaz nimam kaj iskati [priznanja v svetu, op. a.] […] in moja duša je bila popolnoma pomirjena."

Za svoje delo je bil Menart večkrat nagrajen. Leta 1978 je prejel Župančičevo nagrado za pesniško zbirko Pod kužnim znamenjem in leto pozneje Prešernovo nagrado za pesniški opus. Sovretovo nagrado za prevajalsko delo je prejel dvakrat; leta 1975 za prevod Burnsa in Byrona ter leta 1988 za Zbrano delo Françoisa Villona. Bil je tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev ter redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Deset človeških zapovedi

Menartove človeške zapovedi so bile precej odmevne že ob nastanku, pa tudi danes so še vedno aktualne. Ob neki priložnosti, ko je Menart recitiral pesem, je pri osmi človeški zapovedi "Ne laži! Svet je sit reklame in še resnic več ne verjame" dejal: "Reklamerstvo na televiziji je nekaj grozljivega, zlasti za ženske vložke, jaz sem postal tako rekoč že specialist."

Na vprašanje, katera pesem mu je najbolj pri srcu, je Menart odgovoril: "Vsi so moji otroci, vse moraš imeti enako rad." Za konec še nekaj verzov iz Menartove pesmi Poslovilna: "Dočakal sem spoštljiva leta, ko svet skoz belo mreno zrem. Razum si nič več ne obeta, prišel je čas, da končno grem …"