Pisateljica, ki se je kot gostja nedavno mudila na britanskem literarnem festivalu v Hayu (v Walesu), pravi, da ji je prav ta obtožba od nekdaj šla najbolj na živce. "Prvič, niti slučajno nismo manjšina. Če se ne bomo znali smejati samim sebi, potem res nismo zelo napredovali z enakopravnostjo, kajne?"

"Skrb vzbjujoče se mi zdi, da ob knjigi o ženski, ki se smeji ženskim šibkostim, pomislijo, da ni feministična. Znak moči je, da si se sposoben smejati samemu sebi, ne pa znak šibkosti. Saj vsi vemo, da je smisel za humor zelo dobra opora v težkih časih."

Kakor koli že, Helen Fielding je prodala približno 40 milijonov izvodov svojih štirih knjig o Bridget Jones (pri čemer so verjetno pomagali tudi trije uspešni filmi z Rennee Zellwegger v naslovni vlogi). Še ena pripomba, ki so jo recenzenti radi privlekli na dan v zvezi z junakinjo, je bila ta, da je šibka oseba, ki vso svojo pozornost in energijo posveča moškim. Guardianova Suzanne Moore Bridget, denimo, priznava, da je "poosebljala zeitgeist devetdesetih", da pa je v njenih očeh tudi "poosebitev postfeminizma: puhloglava, potrošniška in obsedena s samo seboj". "Humor, ki izvira iz njenega govoričenja o tem, da je močna, samostojna ženska, vsakič znova izpodbije njena psevdonevroza: čaka na to, da jo tip pokliče, oziroma zdaj, ko je odkrila družbena omrežja, na pisk čakajočega tvita."

"Če ne zamerite: obtožba, da je junakinja antifeministična, se mi zdi res plehka," je Fieldingova pripomnila med svojim obiskom festivala Hay.

Malo bolj iskreno o avtobiografskih potezah nevrotične junakinje
Junakinja Bridget Jones se je leta 1995 rodila za potrebe kolumne v časniku The Independent, v kateri je Fieldingova popisovala prigode samske ženske v Londonu. Fieldingova je v preteklosti vedno odločno zanikala, da so Bridgetine dogodivščine odraz njenega resničnega življenja, zdaj pa že mirne duše priznava, da sta si v resnici precej podobni. "Nerodno mi je bilo, ker sem skušala pisati resne knjige ... zato nisem hotela poudarjati te povezave."

Seveda pa je bilo treba za potrebe literature marsikaj karikirati: "Nisem bila noseča z dvema različnima moškima. Nikoli se nisem nabasala s 30 tisoč kalorijami v enem dnevu."

Neuspešen poskus klasičnega "ljubiča"
Z "resnimi knjigami", ki jih omenjamo zgoraj, ima Fieldingova v mislih roman, ki ga je skušala napisati o kulturnem prepadu v karibskih državah. "Tako zelo dolgočasen je bil," danes mirno pove o nedokončanem projektu. Založbi Mills & Boon je skušala prodati tudi ljubezenski roman o ljubezenskem razmerju med zdravnikom in medicinsko sestro, ki se plete v begunskem taborišču na Zanzibarju. Njen rokopis Fires of Zanzibar so zavrnili, češ da "niti liki niti zgodba niso na ravni, ki jo zahteva založba". Zavrnitev jo je tako užalostila, da več let ni napisala niti vrstice.

Pred kratkim pa je rokopis spet izkopala iz arhivov in se prebila do zadnje vrstice. Zdravnik prestrašeno sestro stisne k sebi in ji dahne v uho: 'Ne skrbi, to ni kača.' "Mogoče zdaj lahko razumem, zakaj so me zavrnili," je v smehu priznala pisateljica.