Mortensen je leta 2006 zaslovel s knjigo Three Cups of Tea, v kateri je popisal svoj neuspešni poskus plezanja na drugi najvišji vrh sveta, K2, s katerega so ga morali rešiti prebivalci neke pakistanske vasice. Iz hvaležnosti je prisegel, da se bo vrnil in jim pomagal zgraditi šolo za dekleta - kar je pozneje tudi uresničil (potem ko se je rešil iz krajšega talibanskega ujetništva). "Čudovita zgodba," je za oddajo 60 Minutes, ki jo bo nocoj v ZDA predvajala mreža CBS, komentiral še en pisatelj, Jon Krakauer. "A kaj, ko je laž."

Krakauer, ki je prav tako alpinist in, tako poroča CBS, v preteklosti tudi donator v blagajno Mortensenove dobrodelne organizacije, je pred kamero 60 Minutes zatrdil, da "Greg za vas Korphe ni niti slišal še celo leto po svojem spodletelem zavzemanju K2". Preostanek oddaje nato raziskuje domnevo, da si je Mortenson pripisal zasluge za več šol, ki so jih zgradili drugi, in celo take, ki sploh ne obstajajo. Obenem izpostavijo tudi sum, da je šel del denarja, ki so ga ljudje CAI-ju donirali za gradnjo šol, v resnici za promocijo Moprtensenove knjige, včasih celo za najem zasebnega letala zanj.

Mortensen: Mečejo mi polena pod noge
Še preden je ameriško občinstvo obtožbe sploh lahko slišalo, je Mortensen že objavil svoj pazljivo ubesedeni odziv. "Stojim za podatki, ki jih navajam v svoji knjigi," je poudaril, obenem pa se postavil v bran svojega Centralnoazijskega inštituta, ki "pomaga lokalnim skupnostim pri gradnji in vodenju šol, po zaslugi katerih je do izobrazbe prišlo več kot 60 tisoč ljudi." Afganistan in Pakistan je pri tem opisal kot "kompleksni državi, razpeti med različne interese, med katerimi nekateri nočejo, da bi naš cilj izobraževanja deklet uspel". Mortensen je tudi že namignil, da ga poskušajo blatiti v imenu večje gledanosti. "Upam, da se ljudje, ki stojijo za temi napadi, zavedajo, da bi to lahko bilo usodno za tisoče deklet," je komentiral za Bozeman Daily Chronicle, lokalni časopis v Montani, kjer živi.

Mortensenova knjiga, ki jo je napisal z Davidom Oliverjem Relinom, je v petih letih od prve izdaje postala silna uspešnica; na petah njenega uspeha je nastalo nadaljevanje, dve izdaji za otroke in prevodi v 19 jezikov.

Če ni res, je pa dobra zgodba
Če so obtožbe resnične, so ravno najbolj ganljivi odlomki knjige - opis, kako je prvič naletel na vasico Korphe, zaradi katere se je zavezal svojemu dobrodelnemu podvigu - tisti, ki tudi najbolj svobodno reinterpretirajo resnico. CBS-ov prispevek se poleg Krakauerjevih opira na izjave lokalnih nosačev, ki trdijo, da Mortensenove silnega "ljubezenskega razmerja" z vaščani nikoli ni bilo.

V intervju za zgoraj omenjeni Chronicle je Mortensen vseeno posredno priznal, da je morda na določenih mestih res malo napihnil dejstva okrog tega, kdaj je prvič obiskal Korphe, in namignil, da to mogoče res ni bilo med ekspedicijo na K2. To naj bi s soavtorjem naredila zato, da bi "poenostavila zaporedje dogodkov v na mestih zelo kompleksne zgodbe".

"Spodrsljaj" je lahko blagodejen za kariero
Če novica o razkritju poneverb koga ni presenetila, je to morda zato, ker se nam je imela koža že priložnost odebeliti: vsi se še spominjamo "zloglasnega" Jamesa Freya, nekdanjega odvisnika od vseh mamil in pijače pod soncem, ki je svoj zdrs na dno in okrevanje popisal v knjigi A Million Little Pieces - potem pa ga je spletna stran The Smoking Gun razkrinkala, da se mu pol opisanih stvari ni zgodilo. Frey se je moral osebno opravičiti zgroženi Oprah Winfrey, ki je njegovo knjigo uvrstila v svoj knjižni klub - a njegova kariera je preživela: najprej je spisal nadaljevanje "koščkov", My Friend Leonard, nato pa še en roman, Bright Shiny Morning in nedavno še najnovejšega, kontroverzni The Final Testament of the Holy Bible.

(Pre)lepa zgodba, da bi bila resnična
Oprah je šla kljub temu na led še enkrat: Herman Rosenblat je v njeni oddaji in pozneje v knjigi Angel At The Fence opisoval, kako je svojo ženo spoznal, ko je bil zaprt v koncentracijskem taborišču: dekle mu je čez ograjo metalo jabolka. Nikoli ni izvedel, kdo je, zato ni imel upanja, da jo bo še kdaj videl - dokler se ni z njo iz oči v oči znašel 12 let pozneje na Coney Islandu - usoda je hotela, da sta si uredila zmenek na slepo. Ko je njuna neverjetna zgodba več kot 50 let pozneje začela dobivati malo več pozornosti, so ga "razkrinkali" zgodovinarji, ki so intervjuvali več preživelih internirancev in v Hermanovi zgodbi našli ogromno nedoslednosti (tudi to, da se ograji taborišča nikakor ni mogel približati in da je njegova poznejša žena v tistem času živela okoli 300 kilometrov stran).

Primerov je še celo morje ...
No, ja, bi sklenil kakšen cinik, Rosenblat je govoril resnico vsaj o tem, da je bil interniran - obstajajo namreč še "hujše" zgodbe. Holokavsta se je zelo "svobodno" spominjalo že kar nekaj piscev: leta 2008 je bila pisateljica Misha Defonseca prisiljena priznati, da je v svoji avtobiografiji, Misha: A Mémoire of the Holocaust Years, ponaredila zgodbo o tem, kako je v otroštvu bežala pred nacisti in preživela zato, ker so jo medse vzeli volkovi. Pred dobrim desetletjem je švicarski zgodovinar razkrinkal Binjamina Wilkomirskega in njegovo avtobiografijo iz leta 1996 (Fragmenti), v kateri je opisal, kako je kot latvijska judovska sirota preživel v koncentracijskem taborišču. V resnici je knjigo napisal Bruno Doessekker, ki je vojno bolj ali manj v udobju preživel v Švici.

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi založbi Riverhead Books, ki je izdala Love and Consequences, spomine Margaret Seltzer na odraščanje med tolpami - kot (belo) deklico jo je namreč pod streho vzela afroameriška družina iz revne četrti Los Angelesa. No, izkazalo se je, da je Margaret odraščala kar lepo s svojo biološko družino v bogatem delu doline San Fernando in da je geto videla kvečjemu po televiziji.

Zadnja afera je izbruhnila lani, ko so s polic ameriških knjigarn umaknili pripoved o peščici Japoncev, ki naj bi preživeli kar dve kataklizmi - atomski bombi v Hirošimi in Nagasakiju. Izkazalo se je namreč, da je Charles Pellegrino knjigo Zadnji vlak iz Hirošime napisal po deloma neresničnih pričanjih (sam trdi, da je bil tudi on speljan na limanice).