Francoska novinarka, ki je bila v devetdesetih letih dopisnica z Balkana za časopis Le Monde, je na Slovenskem knjižnem sejmu med drugim spregovorila o svojih izkušnjah, ki so jo ob preiskavi genocida v Srebrenici privedle do zapora.

Z območja nekdanje Jugoslavije je za francoski časnik poročala 11 let, zatem je objavila štiri knjige. Potem ko je v prvi knjigi pisala o pokojnem srbskem predsedniku in haaškem obtožencu Slobodanu Miloševiću, je v drugem delu Mir in kazen spregovorila o poskusih vplivanja mednarodne politike na haaško Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Prav zaradi navedb v tej knjigi, ki je izšla tudi v slovenščini, jo je obsodilo haaško sodišče, zaradi česar je bila teden dni v zaporu.

V svoji tretji knjigi piše o žvižgačih, v zadnji pa je analizirala mednarodne okoliščine genocida v Srebrenici leta 1995, ko so sile bosanskih Srbov v nekaj dneh po padcu te bošnjaške enklave pobile več kot 8.000 Bošnjakov.

V pogovoru, ki ga je povezoval novinarski kolega Matej Šurc, je med drugim spomnila, da so preiskavo o Srebrenici kot množičnem zločinu vodili iz Haaga. Ene stvari pa niso raziskali, in sicer okoliščin, ki so privedle do genocida. Poročevalci z vojnih območij nekdanje Jugoslavije po njenih besedah niso razumeli, kako se je to lahko zgodilo. Ker odgovorov ni bilo, se je odločila, da sama poveže koščke v večjo sliko, zato je sledila vsemu, kar je bilo objavljeno.

Pogosto ne glede na človeška življenja ali človekove pravice
Že leta 2005 je bila v dokumentih po njenih besedah objavljena "pomembna informacija", da so se ZDA, Velika Britanija in Francija, tri stalne članice Varnostnega sveta ZN, skrivaj odločile opustiti uresničevanje resolucije, kar je prepovedano, zato da bi preprečile uporabo sil Nata. "Ta odločitev ni bila sprejeta zato, da bi bili ljudje ubiti, temveč zato, da bi olajšala mirovni sporazum neodvisno od morebitnih posledic na življenje," je dejala. To je tisto, kar je želela povedati javnosti, da se torej v mednarodnih pogajanjih po njenem mnenju pogosto sprejete odločitve, ne da bi upoštevali vse parametre, denimo človeška življenja ali človekove pravice.

"Snowden bi lahko postal žrtev med Rusijo in novim ameriškim predsednikom"
Med žvižgače se ne prišteva, saj so ti po njenih besedah tisti, ki nimajo možnosti, da bi javno spregovorili, niti niso plačani za to. To je nekdo, ki je zaposlen v zasebni ali javni ustanovi in ima privilegij do nekaterih informacij. Žvižgač je nekdo, ki opozori javno mnenje, da gre nekaj narobe, pri čemer mu ne gre samo za lastni interes, ampak se s tem izpostavi in žrtvuje za to, da bi zavaroval vse, je poudarila. Kot pravi, obstaja v primeru ameriškega žvižgača Edwarda Snowdna, ki je razkril informacije o ameriškem nadzoru nad telekomunikacijami in medmrežjem, tveganje, da ne bo deležen pravičnega sojenja. Če pride na sodišče, pa bi bilo sprejemljivo samo, da pride pred neodvisne sodnike. Zna pa se zgoditi, da bo postal žrtev "pogodbe" med predsednikom Rusije, kjer je trenutno azilant, in novim ameriškim predsednikom.

Sama "ni imela besede", da bi dosegla proces pred neodvisnimi sodniki, ko jo je obsodilo haaško sodišče. Tudi to je razlog, kot pravi, da bo omenjeno sodišče še naprej kritizirala, da bi zaščitila mednarodno pravo. "Ker če ga spremenimo v koruptivno institucijo, ne bo podpore javnosti in na koncu bomo pomagali tistim, ki so zakrivili množične zločine," je poudarila Hartmannova, ki je bila med letoma 2000 in 2006 tiskovna predstavnica takratne glavne haaške tožilke Carle Del Ponte.