Prvo nagrado prejme zgodba z naslovom Vlak ob 6.15 (šifra: Bledolični), drugo nagrado je prejela zgodba Premene (šifra: Lilian), tretjo pa zgodba brez naslova (šifra: manonegra).

Za odkup je žirija izbrala zgodbe: Povprečno (ne)srečna (šifra: Natalija), zgodbo brez naslova (šifra: Vrata), Rada bi bila vintage (šifra: Adijo) in Zadnja priložnost (šifra: Meta).

Žirija je v branje dobila 763 kratkih zgodb, ki so prispele na natečaj do ponedeljka, 22. junija 2020, na spletnem obrazcu. Izmed teh je bilo 29 besedil podvojenih, kar pomeni, da je bilo novih zgodb dejansko 734. Foto: arhiv Arsa
Žirija je v branje dobila 763 kratkih zgodb, ki so prispele na natečaj do ponedeljka, 22. junija 2020, na spletnem obrazcu. Izmed teh je bilo 29 besedil podvojenih, kar pomeni, da je bilo novih zgodb dejansko 734. Foto: arhiv Arsa

Avtorje oziroma avtorice treh nagrajenih zgodb in štirih zgodb, predlaganih za odkup, prosijo, da čim prej, najpozneje pa do 9. avgusta, z izvodom zgodbe potrdijo svoje avtorstvo na e-naslovu ars@rtvslo.si in pripišejo svoje podatke. Avtorje in avtorice zgodb bodo razglasili v septembru, prvonagrajeno zgodbo pa bo v neposrednem prenosu interpretiral dramski igralec.

Vse izbrane zgodbe bodo na sporedu jeseni v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija.

O najboljših kratkih zgodbah je presojala žirija v sestavi Tadeja Krečič Scholten, predsednica, Tatjana Jamnik in Gašper Troha. V svoji utemeljitvi je zapisala:

Vse izbrane zgodbe bodo na sporedu v jesenskih mesecih v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. Foto: Radio Slovenija
Vse izbrane zgodbe bodo na sporedu v jesenskih mesecih v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. Foto: Radio Slovenija

Vlak ob 6.15 (šifra: Bledolični)
Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o najbrž kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega.

Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'être, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.

Premene (šifra: Lilian)
Impresija o stresnem delovniku nekega pripravnika je napisana v slogu ludističnega poizkusa: vse besede se začenjajo na črko P. Ta omejitev močno oteži pisanje, pa vendar je avtorici oziroma avtorju uspelo preseči formalizem in napisati napeto kratko zgodbo, ki bralca takoj potegne v pripovedovalčev svet. Ta je izrisan groteskno, vendar ohranja jasne poteze resničnosti, saj se posveča žgočim socialnim temam, kot sta slabo plačano začasno delo in zapuščenost ostarelih, hkrati pa opozarja tudi na težo osebne odgovornosti in etičnih odločitev.

Brez naslova (šifra: manonegra)
»Kljun čolna je lahkotno zaril v plitvino, odrivajoč zrnca peska na stran.« Tako se začne zgodba, ki bralca prestavi v očarljivi zaliv na obali Mozambika. Na prizorišče prevare, ki to hkrati tudi ni. Se pravi: ali je igranje vloge, ki jo od starega ribiča željno pričakujejo Zahodnjaki, prevara ali ne? Ali šele namig na resnično prevaro poudari, nadomesti oziroma razkrinka lažne solze? V nadvse spretnem tkanju pripovedi s premišljeno izbranim besediščem je mogoče videti in občutiti nešteto odtenkov fantastično lepe narave, v nasprotju z njo pa sivo siromašnost protagonistov in široki razpon njihovih čustev. Z zadnjim, odločilnim stavkom avtor oziroma avtorica odpre tragično perspektivo, ki zaradi prevare ne bo nikdar drugačna.