"Če bi takrat vedel, da bo knjigo prebralo toliko ljudi, bi jo napisal bolje," je v intervjuju z Larryjem Kingom mnogo let pozneje priznal Puzo. O tem, da jo je prebralo res ogromno ljudi, priča že podatek, da so prodali nekje med 20 in 30 milijonov izvodov. Boter je ena najbolje prodajanih knjig vseh časov, v okviru ameriškega leposlovja je nedvomno v prvi deseterici, v promet pa gre še vedno zelo dobro.

Kdor se knjige (najbrž po ogledu filmov) loti danes, bo najverjetneje razočaran: mesta v zgodovini si resnično ni priborila z ravnijo pisanja. Šestdeseta so bia namreč čas "novelizacij" - lahko berljivih romanov, namenjenih ljubiteljem popularnih filmov. Puzo je - skupaj z Michaelom Crichtonom, s Petrom Benchleyem in z Johnom Grishamom - pripomogel k nastopu obdobja, v katerem "novelizacija" izide pred filmom samim.

Povprečna italijanska družina .... z vse prej kot povprečnim "družinskim podjetjem"
Ameriški pisatelj Wilfrid Sheed je jezik Botra opisal kot "hitrostno nizanje klišejev" - in v resnici v knjigi ne boste našli izvrstnih replik iz filma, ki si jih citiramo še danes, denimo "Luca Brasi spi z ribami" ali "Pusti pištolo, vzami kanolije". Kaj je bil torej preblisk genialnosti, ki je pritegnil Coppolovo pozornost? Gay Talese (avtor slavnega neleposlovnega dela o italijanski mafiji Honor Thy Father in Puzov tesen prijatelj) je za Wall Street Journal odgovor povzel v eni sami besedi: La famiglia. "Mario ni vedel veliko o organiziranem zločinu, je pa znal naslikati italijansko družino. Če odvzameš kockanje in umore, imaš pred seboj bolj ali manj linearno zgodbo o tem, kako so se italijanske družine asimilirale v ameriško družbo."

Italijansko-ameriški gangsterji so bili del ameriške popkulture seveda že prej, a šele Puzo je iz njih naredil družinske može, ugotavlja pisateljica Maria Laurino. "Vsi tisti dodelani odlomki v Botru, ki opisujejo, kako patriarh kraljuje nad rojstnimi dnevi in krsti, nato pa mirno naroča umore, so liku italijanskega očeta dodali novo dimenzijo. Filmi so nam vedno kazali umore, nikoli pa niso povedali, da so imeli ti morilci žene in otroke."

Odpor do nasilja, pod njim pa očaranost z vrednostnim sistemom
Nenaden uspeh Puzovega romana je Ameriko presenetil: naslovnice časopisov so navsezadnje preplavljale čisto druge teme: umora Martina Luthra Kinga Jr. in Bobbyja Kennedyja, Woodstock, tragedija v Altamontu, pristanek na Luni, vietnamska vojna. "Koga ob vsem tem sploh zanimajo peripetije italijanskih priseljencev?" se sprašuje Talese. No, izkazalo se je, da marsikoga. "V zraku je bil nemir zaradi "razkroja ameriške družine" in Američane neitalijanskega porekla je fascinirala ideja, da bi bil nekdo pripravljen ubijati v imenu družinskih vrednot ter tradicije," še piše Wall Street Journal. "Puzo se je dotaknil občutljive točke, za katero večina Američanov niti vedela ni, da jo imajo."

Grobo stereotipiziranje Italijanov?
Ameriška italijanska skupnost je imela do Puza in njegovega uspeha vedno vačplasten odnos: veliko jih je, ki ga obtožujejo blatenja njihovega kolektivnega ugleda. Kajti če so bili prvi veliki mafijci, kot ugotavljajo zgodovinarji, denimo Arnold Rothstein, Owney Madden, Meyer Lansky, Dion O'Bannon in Dutch Schultz, je Puzo mafijo prikazal kot izključno "cosa nostro" - sicilijansko domeno. Če ne drugega, je Puzo gotovo pomagal malce pohabiti ugled Franka Sinatre: najbrž se še vsi spomnimo prizora z odrezano konjsko glavo v postelji trmastega hollywoodskega producenta, ki je bil nato iz "Johnnyja Fontana", Sinatrovega dvojnika, prisiljen narediti "največjo zvezdo v deželi".