V publikaciji Resiano - Un dialetto sloveno (Rezijanščina – slovensko narečje), ki je izšla v italijanščini, najdemo med drugim prispevek sourednika Jožeta Toporišiča ter razprave znanih jezikoslovcev in akademikov Frana Ramovša (1890-1952), Tineta Logarja (1916-2002) in Jakoba Riglerja (1929-1985). Prispevke je v italijanščino prevedla Liliana Spinozzi Monai.

"Jezikovno dejstvo je, da so Rezijani prvotno Slovenci, so se pa razvijali, kakor vse slovensko jezikovno območje, samostojno," med drugim poudarja Toporišič. Po njegovih besedah je treba stališča slovenskega jezikoslovja predstaviti Italijanom, saj "smo tako dobili dokument, s katerim bi stopili pred neslovensko govoreče Italijane, ki odločajo o usodi rezijanščine".

Vsak jezik ima svoje dostojanstvo
"Vsak jezik ima svoje dostojanstvo. Ima pravico do svojega govora, pisave, kultiviranja in do poznavanja svojega izvora oziroma zgodovinske identitete. Do tega dostojanstva ima pravico tudi vsak manjšinski jezik," pa meni vodja publikacije Boris Paternu.

Med drugim je opozoril še na poskuse, da bi uveljavili tezo o rezijanskem separatizmu, se pravi tezo o posebnem rezijanskem jeziku, ki da ima neke slovanske sestavine, pri čemer pa ni vezan na slovenščino in ne izhaja iz nje. "V načrtih kulture in znanosti ima rezijanstvo močan položaj, kjer slovenščina, niti kot knjižni jezik nima nobenih pravic."

Dodal je še, da vsaka jezikoslovna rezijanologija, tuja in slovenska, ne glede na različne pristope k problematiki rezijanščine ne izključuje iz slovenske jezikovne podlage.

Rezijanščino raziskovali že v 19. stoletju
Danes se rezijanščina govori, poje in piše. Po Paternujevih besedah je najbolj zanimivo, da se v zadnjih 50 letih iz svojih arhaičnih, lokalnih vzvodov intenzivno kultivira v sodobni knjižni jezik, hkrati pa ostaja zanimiva eksotika evropske slavistike. Že v 70. letih 19. stoletja se je z rezijanščino ukvarjal poljsko-ruski jezikoslovec Jan Niecilsaw Baudouin de Courtenay. Po Toporišičevih spoznanjih je sicer Baudouin de Courtenay kljub natančnim študijam prešel v zmoto, ko jo je uvrstil kot mali slovansko-turanski jezik brez povezanosti s slovenščino.

"Ta njegova ideja je bila do določene mere sprejeta s strani malovednih Rezijanov. Zaradi tega ti niso sprejeli tradicije slovenskega knjižnega jezika, ampak so ostali zasidrani v svoje narečje, ki ni moglo funkcionirati kot knjižni jezik, ki ustreza vsem rabam kot standard, najsi bo to italijanščina ali slovenščina," je Toporišič zapisal v k spremni besedi.