V Urugvaju rojeni sin italijanskih priseljencev Benedetti, ki je med letoma 1973 in 1983, med vojaško diktaturo, živel v izgnanstvu v Argentini, na Kubi, v Španiji in Peruju, je svojo vrnitev v domovino krstil za "odizgnanstvo". Grozote diktature in počasno ponovno prilagajanje na državo, ki je po njegovem postala malenkostna in materialistična, sta postali osrednji temi njegovega obširnega opusa, ki je v šestih desetletjih zajel tako poezijo in prozo kot tudi esejistiko in strokovne članke. S svojim značilnimi belimi brki in prijaznimi očmi je bil še na stara leta priljubljena stalnica urugvajskega kulturnega življenja: še dolgo po 80. rojstnem dnevu so se na njegove literarne večere zgrinjale množice.

S kratkimi zgodbami, v katerih je z naklonjenostjo opisoval "male ljudi" in intimne prizore Montevidea pa tudi kritiziral njegovo birokratsko pustost, je Benedetti zaslovel v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. "Montevideo je mesto, ki zaradi podnebja in načina življenja deluje provincialno in kjer se tujci počutijo domače," je izjavil v nekem intervjuju proti koncu devetdesetih.

Španski popzvezdnik Joan Manuel Serrat je Benedettijevo poezijo uglasbil in iz pesmi naredil uspešnice; najbolj znana je bila verjetno protiameriška polemična pesem El Sur también existe (Tudi jug obstaja), eden od njegovih zgodnjih romanov, La tregua (Premirje), pa je doživel tudi uspešno filmsko ekranizacijo.

Benedetti je dolga leta živel razpet med Montevideom in Madridom ter se tako izogibal zimi, ki jo je zaradi kronične astme težje prenašal. V zadnjih dveh letih je bil zaradi dihalnih in črevesnih težav večkrat hospitaliziran, a ker je njegov brat Raul medijem še pred kratkim zatrdil, da si je pesnik v zadnjih tednih precej opomogel, je bila njegova smrt za mnoge Urugvajčane kljub vsemu presenečenje.

Na stara leta je Benedetti v svoji poeziji (na primer v zbirki El mundo que respiro (Svet, ki ga diham) iz leta 2001) mrakobno razmišljal o starosti in kakofoniji svetovne politike, obenem pa priznaval, da je njegov pesimizem zgolj "obveščen optimizem" ter da v mladih še vedno vidi upanje za prihodnost. Špansko prestižno nagrado Kraljice Sofie za poezijo je dobil leta 1999.

V sedemdesetih letih je bil aktiven v levičarskem gibanju, zaradi česar je moral po vojaškem udaru leta 1973 tudi v izgnanstvo. "Orožje intelektualca je pisanje, a včasih se ljudje odzovejo, kot da bi šlo za strelno orožje. Pisatelj lahko naredi veliko za spremembo stanja, a kolikor vem, ni še nobena diktatura padla zaradi soneta," je izjavil leta 1997.

Ana Jurc