Prva monografija Interpretacije vizualnosti prinaša vpogled v aktualno likovno slovensko produkcijo, medtem ko Barbara Zorman v delu Sence besede predstavi nekatere ekranizacije slovenskih pripovednih del.

Performans in transumetnost
Po mnenju urednika Tomislava Vignjevića monografije Interpretacije vizualnosti prinašajo nove poglede sedmih raziskovalcev, ki so napisali študije o sodobni slovenski umetnosti. Pri tem so se po besedah Vignjevića osredotočili predvsem na tiste dele, ki poudarjajo ukinjanje meja med različnimi zvrstmi umetnosti, tehnikami in poetikami: "Gre za povezovanje med sliko, podobo in videom, za instalacijo, ki povezuje različne medije, za prekrivanje in dopolnjevanje likovne umetnosti in teatra, kar je najbolj očitno v performansu, in za t. i. transumetnost, ko poskuša umetnost prevzeti nekatere postopke in metodologije sodobnega raziskovanja".

Omenjena produkcija je po mnenju Vignjevića v Sloveniji močno zastopana, odmeva pa tudi v tujini. "Marsikateri od teh avtorjev je morda celo bolj poznan v tujini kot pri nas," izpostavlja Vignjević, ki kot primer navaja Marjetico Potrč ali Tadeja Pogačarja.

Ekranizacije kot specifika jugoslovanskega filmskega prostora
Barbara Zorman pa se je v delu Sence besede lotila ekranizacij slovenskih pripovednih del od povojnega časa do 80. let prejšnjega stoletja. Prva tri povojna desetletja so bila po njenem za to področje filmske umetnosti simptomatična, potem pa je število ekranizacij upadlo. V slovenskih ekranizacijah je po njenih besedah mogoče obenem zaznati tako težnjo filma, da bi se približal besedi, kot tudi poskuse avtonomizacije filma. Ekranizacije pripovednih del so po mnenju Zormanove predstavljale specifiko v jugoslovanskem filmskem prostoru. Po mnenju nekaterih kritikov je slovenski film med vsemi filmi nekdanje Jugoslavije obveljal za najbolj umetniškega ravno zato, ker se je naslanjal na literaturo.