Souzan Ali je dveletno rezidenco v Ljubljani dobila sodelovanju s Slovenskim centrom PEN, partnerjem mednarodnega projekta.

Umetnika Jošt Franko in Jernej Žumer sta lani z razstavo Nemogoče se je vrniti v nemogočo deželo skozi umetniško prakso interpretirala zgodbe Souzan Ali in štirih drugih literatov, ki so bili zaradi opozarjanja o kršitvah človekovih pravic izgnani iz svojih držav. Foto: Galerija Kresija
Umetnika Jošt Franko in Jernej Žumer sta lani z razstavo Nemogoče se je vrniti v nemogočo deželo skozi umetniško prakso interpretirala zgodbe Souzan Ali in štirih drugih literatov, ki so bili zaradi opozarjanja o kršitvah človekovih pravic izgnani iz svojih držav. Foto: Galerija Kresija
Souzan Ali si želi, da bi v Ljubljani predstavila novo igro Let me see my death. Foto: ICORN
Souzan Ali si želi, da bi v Ljubljani predstavila novo igro Let me see my death. Foto: ICORN

Predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma je avtorico predstavila danes, dan pred mednarodnim dnevom žensk. Leta 1984 rojena Souzan Ali je pisateljsko pot začela pred desetimi leti, njeno delo pa je objavljeno v vidnih arabskih literarnih revijah in časopisih.

Svoj dobro sprejeti pesniški prvenec Ženska v mojih ustih je objavila v Italiji, drugo pesniško zbirko I want to kill you in a place that loves us pa v Egiptu. Je tudi dramatičarka: za monodramo Arabic Kohl o sirski ženski, ki je v eksploziji izgubila družino, je na mednarodnem festivalu v Kartagini prejela zlato priznanje.

Kot je povedal alžirski pisatelj Said Khatibi, ki že nekaj let živi v Sloveniji, je avtorica v Siriji spoštovana, poznajo pa jo tudi drugje. Njena dela so med drugim prevedena v nemščino, flamščino, francoščino, kurdščino in angleščino. Označil jo je za enega od drugačnih glasov njihove generacije, ker želi v arabsko literaturo vnesti nekaj novega.

Množični izgon literatov iz Sirije
Avtorica je povedala, da je Sirijo zapustila kot ena zadnjih pisateljic oziroma pisateljev, kar je pred njo že storilo približno 90 odstotkov avtorjev, ki so opozarjali na človekove pravice, saj je kulturno življenje v državi pod nadzorom režima. Po lastnih besedah je, potem ko so ukinili časopis, za katerega je delala kot novinarka, postala nezaželena, pa tudi sicer so ženske v Siriji v slabšem položaju.

Priti v Ljubljano je bilo težko, ker prebivalci Sirije po njenih besedah po svetu niso zaželeni, Slovenija pa ima v arabskem svetu svoje veleposlaništvo samo v Egiptu. Da je lahko prišla v Egipt in šla od tam na pot, si je morala kupiti vizum, je pojasnila koordinatorka pri ICORN-u Jasmina Rihar.

V okviru mreže, v kateri je 75 mest, večinoma v Evropi, je Ljubljana doslej sprejela šest rezidentov, ki jim je omogočila prebivanje in možnosti za ustvarjanje. Njihove življenjske zgodbe so različne, prav tako njihova pot po končani rezidenci: nekateri dobijo dovoljenje za delo in ostanejo, nekateri odidejo drugam.

Da prihod iz arabskih držav ni lahek, je potrdila Saša Ogrizek z oddelka za kulturo na mestni občini. Po njenih besedah so imeli več sestankov z zunanjim ministrstvom in drugimi pristojnimi zaradi zakonodaje. Življenje dosedanjih rezidentov sta sicer lani v Galeriji Kresija umetniško prikazala fotograf Jošt Franko in ilustrator Jernej Žumer.

Souzan Ali si želi, da bi v Ljubljani predstavila novo igro Let me see my death, Said Khatibi pa, da bi približal arabski in slovenski svet.