Ker je Cela leta 2002 umrl, je zdaj tožba vložena proti Joseju Manuelu Lari Boschu, prvemu možu založbe Planeta, ki je osumljena, da je pisatelju pomagala za roman La Cruz de San Andrés (Križ sv. Andreja) plagirati roman Carmen, Carmela, Carmiña, ki ga je napisala Maria del Carmen Formoso. Obe deli sta se leta 1994 potegovali za nagrado Planeta, ki jo podeljuje založba (in ki v Španiji nekaj velja, vsaj kar se porasta v prodaji določenega naslova tiče) - in Križ Sv. Andreja jo je tudi dobil.

Založba se je na razsodbo že pritožila
Formosova je roman Carmen, Carmela, Carmiña na natečaj prijavila 2. maja, Cela pa svojega 30. junija, zadnji še veljaven dan. Formosova se je v sodno bitko spustila že leta 1998, a je bil primer že dvakrat arhiviran. V tretje je šlo očitno rado (ker je tudi pisateljica že pokojna, se na sodišču bojuje njen sin): v Barceloni je sodnica s pomočjo analize univerzitetnega profesorja ocenila, da je med romanoma "toliko sovpadanj in podobnosti", da se je Cela po njenem mnenju moral "po umetniški plati okoristiti" z romanom Formosove in ga "predelati v estetsko drugačno delo". Založba Planeta se je na razsodbo že pritožila; če bo višje sodišče razsodbo potrdilo, bodo primer znova odprli.

Naključne podobnosti?
V Križu sv. Andreja protagonistka, Matilde Verdú, v dolgi in podrobni izpovedi popiše svoje življenje. V pripovedi se prepletajo spolnost, frustracije, norost in smrt, ki v nekakšen mozaik povezujejo vse od najbanalnejših podrobnosti vsakdana pa do ključnih življenjskih prelomnic. Roman tako postane moralna refleksija o človeški naravi in pasteh, ki ji grozijo. Maribel med drugim opisuje, kako so se s prijateljicami zapletle v satanistični kult.

Carmen, Carmiña, Carmela je zgodba o treh ženskah iz različnih generacij, ki jih obsedajo vraže in so pripadnice skupine, ki prakticira črno magijo. Poleg številnih geografskih referenc in natančnih opisov satanističnih ritualov so romanoma skupne tudi teme osamljenosti, usodnosti, trpljenja in neizpolnjenega hrepenenja.

Velik pisatelj, vprašljiva osebnost
Don Camilo José Cela Trulock, markiz Irie Flavie, je bil ključno ime španske t. i. "generacije 50.". V zgodovino se je najprej zapisal z romanom La Familia de Pascual Duarte (Družina Pascuala Duarteja, 1942), ki ga je napisal pri pičlih 26 letih. Njegov Pascual Duarte, v marsikaterem pogledu podoben protagonistu Camusovega Tujca, je lik, ki ne vidi smisla v konvencionalnih vrednotah in etičnih normah, kar ga vodi v vrsto zločinov in celo umore, zaradi česar ne čuti nobenega obžalovanja. Še slavnejši je Celov roman La Colmena (Panj, 1951), ki špansko tradicijo realizma združi s tokovi evropskega modernizma in ustvari fresko takratne španske družbe (v romanu se pojavi več kot tristo oseb).

Na pisateljevem zasebnem življenju ostaja madež: v španski državljanski vojni se je, dokler ga ni ranila zablodela granata, bojeval na strani generala Franca. Po vojni je zamenjal več birokratskih služb in med drugim delal tudi kot cenzor, zaradi česar je bil pozneje deležen številnih kritik.

Ana Jurc