Osrednji izziv pri spodbujanju branja je torej doseči ranljive družine, ki v knjižnice ne zahajajo. O tem so govorili na posvetu Družinska pismenost = modra popotnica za življenje, ki so ga organizirali v Mesti knjižnici Kranj. Eden od rešitev, ki so jih na posvetu omenili, je sodelovanje z drugimi institucijami. Na okrogli mizi so sodelovale mag. Estera Možina z Andragoškega centra Slovenije, dr. Sabina Fras Popovič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Vesna Horžen z Združenja splošnih knjižnic, dr. Nataša Demšar Pečak z ministrstva za delo, družino, socialno delo in enake možnosti, dr. Andreja Erdlen iz Mariborske knjižnice, pogovor pa je moderirala Maja Lesar iz Mestne knjižnice Kranj.

Po selitvi v nove prostore je kranjska knjižnica začela pripravljati vsebine, s katerimi želi pritegovati družine k branju in tako razvijati bralno kulturo v lokalnem okolju. Zasnovali so projekt Družinsko branje, ki ga po besedah mladinske knjižničarke Maje Kenda uspešno izvajajo že devet let. Z njim razvijajo bralno kulturo v družinah in ozaveščajo starše o pomenu branja za razvoj otrok.

Med letoma 2016 in 2019 je knjižnica sodelovala tudi v projektu Erasmus+, v okviru katerega so oblikovali poklicni profil moderatorja družinske pismenosti in izvedli pilotno izobraževanje ter delavnice. Na podlagi izkušenj iz obeh projektov so začeli razvijati svoje programe družinske pismenosti pod skupnim imenom Modra popotnica.

Pri zasnovi programov, katerih namen je dvig ravni pismenosti vseh družinskih članov, so izhajali iz potreb lokalnega okolja, prilagajajo pa jih tudi glede na tematiko in ciljne skupine. V prihodnosti želijo oblikovati smernice in priporočila knjižnicam za izvajanje programov oziroma delavnic družinske pismenosti ter vzpostaviti permanentno izobraževanje knjižničarjev na tem področju.

Na Nizozemskem že več kot desetletje upadajo bralne veščine otrok
Na posvetu so razpravljali o položaju družinske pismenosti v Sloveniji in tem, kakšne dejavnosti za družine v knjižnicah že potekajo ter kako bi jih lahko še okrepili. Predstavili so tudi, kako se problema nizke stopnje pismenosti lotevajo na Nizozemskem, kjer ugotavljajo, da ima od 15 do 23 odstotkov prebivalcev premalo razvite jezikovne veščine in da bralne veščine otrok upadajo že več kot 10 let.

Knjižnice središča za razvijanje jezikovnih spretnosti
Na Nizozemskem so knjižnice v svojih lokalnih okoljih postale osrednji prostor za razvijanje boljših jezikovnih spretnosti tako pri otrocih kot pri odraslih. Ker imajo starši ključno vlogo pri razvoju jezika in pismenosti svojih otrok, imajo otroci, ki odraščajo v družini, kjer imajo odrasli težave z jezikovnimi veščinami, tudi sami več težav. Da bi ta krog prekinili, je potreben integralni družinski pristop.

Mnogi starši sami potrebujejo pomoč
Podobno so raziskave tudi v Sloveniji potrdile neugodne učinke šibkega socialnega okolja na zgodnji razvoj pismenosti. Po besedah Estere Možina iz Andragoškega centra Slovenije raziskave kažejo, da so starši večinoma angažirani za pomoč otrokom, vendar pa mnogi sami potrebujejo pomoč. Glede na ocene je v Sloveniji kar okoli 80.000 slabše pismenih staršev.

Narejenega je bilo že veliko, a vprašanje, ali je to dovolj
Možina je povedala, da je bilo v Sloveniji že veliko narejenega na različnih stopnjah vzgoje in izobraževanja, vendar je vprašanje, ali je to dovolj. Andragoški center je pripravil programe družinske pismenosti za starše in otroke ter programe usposabljanja učiteljev. Ob sodelovanju različnih ustanov s področja kulture in izobraževanja je vzpostavil tudi spletno stran, namenjeno družinski pismenosti.

Program bi moral postati del redne javne mreže
Kot je dejala Možina, gredo njihova prizadevanja v smer, da bi programi družinske pismenosti postali del redne javne mreže, kar bi pomenilo sistemsko organiziranost in financiranje. Zdaj gre za projekte, ki so financirani prek razpisov različnih ministrstev.

Vesna Horžen iz Združenja slovenskih splošnih knjižnic je povedala, da je v knjižnicah projektov, povezanih z družinsko pismenostjo, zelo veliko. Kot ključno pa je izpostavila, da se morajo knjižnice pri tem povezovati z institucijami s področja vzgoje in izobraževanja ter drugimi institucijami v lokalnem okolju.

Eden od izzivov, s katerim se knjižnice pogosto srečujejo, je, da bi s svojimi programi dosegli tiste, ki bi te programe najbolj potrebovali, saj v knjižnični prostor ne vstopajo. Horžen vidi rešitev v tem, da se posamezniki in družine zajamejo v drugih okoljih, v katerih se zadržujejo.