Bernardine Evaristo je na festivalu Literature sveta nastopila v sklopu programa Fabula v teoriji, z njo pa se je v sredo zvečer v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma pogovarjala literarna prevajalka Katja Zakrajšek, ki je za prevod pisateljičine knjige Dekle, ženska, druga_i lani prejela Sovretovo nagrado. Za ta roman je Evaristo leta 2019 prejela bookerja, zmago si je razdelila s kanadsko avtorico Margaret Atwood in njenim delom Testamenti.

Sorodna novica Sovretova nagrada Katji Zakrajšek za prevod, ki ga odlikuje živahen ustvarjalni zamah

Booker jo je predstavil svetu
Po Bookerjevi nagradi je po približno 40 letih ustvarjanja in četrt stoletja objavljenega pisanja sledil preboj, komercialni in mednarodni uspeh. Evaristo je bila pred prejemom nagrade skoraj bolj znana kot literarna aktivistka in zagovornica. Imela je sicer zvesto bralstvo, prejemala je dobre kritike, a ni bilo širšega uspeha ali zanimanja za njene zgodbe, ki so bile potisnjene na obrobje. Prestižna nagrada ji je odprla pot v literarni kanon, sledili so mnogi intervjuji in nastopi, njena dela so zdaj prevedena v več kot 40 jezikov, roman Dekle, ženska, druga_i pa je del učnega načrta v britanskih srednjih šolah, kar pomeni pomemben napredek v prizadevanjih, da bi izobrazba postala bolj raznolika in vključujoča, je povedala pisateljica.

Pol stoletja je moralo preteči, da je bookerja osvojila temnopolta ženska, a položaj se zdaj izboljšuje, marginalizirani glasovi in njihove zgodbe niso več tako prezrti. Evaristo opozarja, da v resnici ne gre za objektivni standard, ki bi določil najboljšo knjigo leta, temveč za sestavo žirije: kdo je tisti_a, ki odloča.

Sorodna novica Nagrada booker v roke dveh pisateljic: Margaret Atwood in Bernardine Evaristo

Izumiteljica "fuzijske fikcije"
Dekle, ženska, druga_i v ospredje postavlja črne Britanke, "črne" pa je v tem primeru samooznaka s političnim nabojem. Ko je Evaristo odraščala, je bilo poimenovanje črna Britanka nekakšno protislovje v očeh večine, čeprav so bili temnopolti na Otoku že v času rimske Britanije, pred skoraj 2000 leti. Knjiga zajame obširen spekter generacij, socialnih razredov, spolnih usmerjenosti in identitet, političnih usmeritev in drugih okoliščin, zgodbe likov pa so podane v "fuzijski fikciji". To je avtoričina skovanka, ki jo opiše kot "besedilo, ki je na strani organizirano na način, ki se bliža poeziji, z neortodoksno rabo ločil", ki spaja zgodbe likov v eno samo pripoved. Sama pravi, da je spoznala pomen pike, ko jo je nehala uporabljati, saj bralke in bralce takšno besedilo posrka vase, težje ga prenehajo brati.

Nič več "nišna" književnost
Ljudje so se s knjigo lahko poistovetili, čeprav ne upoveduje njihovih izkušenj ali situacij, izkazalo se je, da ta roman "presega percipirane meje med ljudmi", kar je ne nazadnje bistvo književnosti, ki je hkrati specifična in univerzalna, je povedala na dogodku. Še do nedavnega je večina univerzalno književnost razumela kot dela belih, heteroseksualnih moških, vse drugo pa je bilo označeno kot nišna literatura, a stvari so se resnično spremenile na bolje, še posebej v zadnjih nekaj letih. "Družba je pozornejša na to, da je vključujoča za vsakogar," je povedala. To pomeni ne glede na njene ali njegove preference in druge okoliščine. Pisateljica je ob tem opozorila, da cilj resnične in celostne inkluzivnosti vendarle še ni dosežen, pred nami je še dolga pot.

Sorodna novica Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, druga_i

Zakaj je pomembno, da rasne manjšine same pripovedujejo svoje zgodbe?
Prizadevanja za širjenje reprezentacije manjšin ji ne predstavljajo bremena, saj je pomembno, da ljudje lahko povedo svoje zgodbe in so slišani, hkrati pa je opozorila, da če, na primer, pripadnice rasnih manjšin ne bi same ustvarjale protagonistk, ki odslikavajo njihove lastne izkušnje, potem jih ne bi nihče ali pa bi jih drugi, a bi bile te upodobitve morda problematične. Navedla je primer belopoltega pisatelja, ki je za svoje protagonistke izbiral temnopolte ženske, a so bile vedno prostitutke. Njegova odločitev, da poglablja ta stereotip, takrat sploh ni bila problematizirana, je povedala Evaristo.

Lani je pisateljica izdala nekonvencionalen življenjepis, ki je v prevodu Katje Zakrajšek naslovljen Manifest: nikdar odnehati. V njem poda pregled svojega lastnega popotovanja, od odraščanja v družini osmih otrok, ob belopolti, katoliški mami in očetu, priseljencu iz Nigerije, čez leta aktivizma in uveljavljanja, vse do mednarodnega uspeha, ki ji je omogočil, da zdaj v ospredje postavlja teme in protagonistke, ki jih je v uveljavljenih tokovih javnega življenja prej pogrešala.

Manifest daje uvid v njene vrednote, izkušnje, v njeno estetiko in vire kreativnosti, pravi Evaristo, ki upa, da bo knjiga navdih drugim. "Odločiti se moramo, da bomo izpodbijali status quo, saj se v nasprotnem primeru oblast ne bo prostovoljno odrekla svoji poziciji moči," je pozvala pisateljica, ki je med pogovorom za krajši čas zamenjala vlogi s Katjo Zakrajšek in prevajalki postavila nekaj vprašanj o procesu prevajanja. Ko je nastopil čas za vprašanja občinstva, je Zakrajšek v duhu večera prisotne pozvala, naj dajo prednost dekletom, ženskam in vsem, ki so pripadnice_ki manjšin.