Temelji na legendah o izjemni pripovedovalki ali več pripovedovalkah, ki so se v stoletjih zlile v težko ločljivo in še težje dokazljivo gmoto dejstev, ugibanj in čistih izmišljotin.

Ker je Mama Gos tako vplivna, da so ji na drugi strani Atlantika namenili celo neuraden praznik (1. maj je uradni dan Matere Goske), s katerim zaznamujejo umetnost pripovedovanja in ohranjajo lepoto branja starih pravljic, pesmic in izštevank, ji namenimo nekaj besed še na tem mestu.

Med resničnostjo in legendo
Prve dokazane omembe Mame Gosi segajo v Francijo, okrog leta 1620, temeljijo pa na legendi, ki je povezana z dvema francoskima kraljicama. Obema je bilo ime Berta, obe sta sloveli po svojih pripovedovalskih spretnostih in obe naj bi tudi odlično predli. Prav predice so stoletja zaradi narave svojega dela pogosto slovele kot odlične pripovedovalke (pomislimo le na izraze: izgubil sem nit pripovedi, zlepa ji ni zmanjkalo štrene ali rdeča nit). Druga značilnost predic je bila pogosta deformacija noge pod kolenom, posledica neenakomernega ponavljajočega se giba, ki je vodil v izrazito poudarjenost in neenakomerno razvitost kit – to deformacijo imenujemo gosja noga.

Tako sta Bertrada Laonska v 8. stoletju in Berta Burgundska v 10. stoletju vsaka po svoje prispevali k legendi o ženski, ki je sposobna s pripovedovanjem zamotiti občinstvo za ure in ure, pri tem pa še posebej uspešno pridobiti pozornost otrok. Lastnosti obeh so se skozi številna prepisovanja in prevajanja pomešale. Čeprav ne bomo nikoli vedeli, za kaj je zaslužna katera od obeh Bert in kaj so jima pripisali od drugih, imajo v Franciji še vedno izraz, podoben našemu Nekoč, pred davnimi časi. Stare zgodbe tako radi začnejo z V dneh, ko je še predla kraljica Berta.

Še ena kandidatka za pravo Mater Gosko je kraljica iz Sabe, biblijski lik, znan po bogastvu in razgledanosti. Ko je kraljica iz Sabe slišala za modrost kralja Salomona, ga je sklenila preizkusiti s številnimi ugankami, ki so seveda sestavni del različnih zbirk, podpisanih z Mamo Gosjo.

Če se od ugibanj preselimo k dokazljivim dejstvom, je vstop v literarno zgodovino Materi Goski zagotovil Charles Perrault (1628–1703) s svojo knjigo Pravljice iz starih časov in podnaslovom Zgodbe Matere Goske ob koncu 17. stoletja. Čeprav je šlo le za osem pravljic, so kar štiri (Trnuljčica, Rdeča kapica, Pepelka in Obuti maček) prišle na vrh najbolj priljubljenih pravljic vseh časov, dve (Sinjebradec in Palček) pa se danes občasno še znajdeta v kaki zbirki, a sta rahlo iz mode, oziroma ju nimamo več za primerni za otroke.

Tako priljubljene pravljice so seveda hitro doživele prevode v številne jezike in v angleško govorečem svetu so namesto francoskemu pisatelju avtorstvo raje pripisali Materi Goski, ki jo je s slikovito podobo starke s koničastim klobukom, ki jezdi na gosaku, v blagovno znamko predelal sloviti založnik Newberry. Po Newberyju se, mimogrede, imenuje ena najprestižnejših nagrad v svetu literature za otroke.

John Newberry je uspeh pravljic Mame Gosi izkoristil pri izdaji pesmic, ugank in izštevank brez znanega avtorja, ki jih je prav tako pripisal isti izmišljeni pravljični osebi. Približno istočasno je Jakob Grimm (1785–1863), starejši in bolj učenjaško usmerjeni izmed bratov, ki sta podpisana pod najbolj znano zbirko pravljic, Mater Gosko povezal z mitološkim likom Berchte (spet Berta!), imenovane tudi Perchta, ki jo lahko povežemo s tudi pri nas znano Pehto. Perchta je alpska poganska boginja, zaščitnica predic, katere posebnost je – gosja noga.

Toda Berchta je ostala rezervirana za akademike, Mati Goska pa se je z angleškimi izseljenci prek slikanic in pripovedovanja preselila čez Lužo, kjer je postala tako priljubljena, da so jo Američani sklenili posvojiti. Pravljični lik so povezali z resnično osebnostjo in še danes marsikdo verjame, da je bila prava Mama Gos Eliza Foster (1665–1758). Eliza se je poročila z Isaacom Goosem (Goose je po angleško gos), ovdovelim očetom desetih otrok, s katerim je imela še šest skupnih otročičev. Več kot dovolj priložnosti za pripovedovanje pesmic in pravljic v času brez kabelske televizije, torej.

Eliza Foster Goose se je po moževi smrti preselila k svoji najstarejši hčeri, poročeni s tiskarjem in založnikom. Tudi pri njej je, tokrat v vlogi babice šestih, blestela kot pripovedovalka in Thomas Fleet, njen zet, naj bi njene pripovedi izdal v knjigi Melodije Matere Goske.

Dokazov za obstoj te knjige sicer ni, a govorice, ki jih je sprožil eden izmed potomcev, so se prijele tako dobro, da še danes stotine ljubiteljev otroških pesmic obiskujejo grob 'prave Matere Goske' v Bostonu, pa čeprav Elizin grob ni označen in zato cvetje nosijo kar na grob prve Isaacove žene Mary.

Še dodatna zanimivost je hišni naslov, kjer je založnik knjige, katere obstoj ni dokazan, živel. Pudding Lane je ulica, ki jo je kasneje Sarah Addington (1891–1940) uporabila za prizorišče otroštva Božička in številnih literarnih junakov, ki jih občasno obiskuje tudi Mama Gos v vsaj petih različnih knjigah. Tako sta se resničnost in fikcija uspešno pomešali v predstavo, ki jo vsi pristaši pravljic z veseljem vzdržujemo in nadgrajujemo.

Čeprav je pri nas Mama Gos le malo znana, je zaradi vpliva angleške kulture le vprašanje časa, kdaj jo bomo v takšni ali drugačni obliki vzeli tudi za svojo. Pesmice in zgodbice za otroke pač pripadajo vsem. Izkoristimo torej priložnost, da 1. maj postane tudi pri nas praznik pripovedovanja.

^{Vsi uporabljeni slikovni viri so v javni lasti:
https://vintageillustrators.weebly.com/mother-goose.html
https://truth-behind-the-stories.mozello.com/stories/mother-goose/
https://justcoolstuff.blog.fc2.com/
https://wwdenslow.weebly.com/mother-goose-abc-book.html}