Založba Mladinska knjiga je ob 100. obletnici rojstva pesnika, pisatelja, dramatika in prevajalca Mateja Bora (1913-1993) v Jubilejni zbirki izdala knjigo Stoletni Bor. Miklavž Komelj, ki je Borovemu literarnemu opusu posvetil temeljito študijo, knjigo razume kot spodbudo, da "na novo" vzamemo v roke dela Mateja Bora.

Osrednja osebnost druge polovice 20. stoletja
Bor je bil po besedah Mihaela Glavana, ki je za knjigo prispeval dokumentarno biografijo ter izbral slikovno gradivo in Borove eseje, ena osrednjih osebnosti druge polovice 20. stoletja na Slovenskem predvsem v kulturnem in deloma v kulturnopolitičnem življenju. "Bil je izrazito vitalna, živa in močna osebnost že od otroštva," je poudaril Glavan in dodal, da je to dobro vidno tudi iz njegove biografije.

Vitalnost in potreba po svobodi
To je Glavan zasnoval tako, da je ob Borovih posameznih življenjskih postajah skušal podati bivanjsko okolje, kot se je to manifestiralo skozi Bora samega, in ga predstaviti z dogodki in njegovim ustvarjalnim delom. Borovo življenje je bilo izjemno dinamično in izpolnjeno, njegova potreba po svobodi pa je jasno razvidna že od mladosti. Bil je v stikih s tedanjo politično garnituro, bil pa je tudi zelo ekstrovertirana oseba, je na predstavitvi knjige v razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice, kjer bo še nekaj dni odprta razstava o Mateju Boru, poudaril Glavan.

Vlogo Bora kot osrednje osebnosti druge polovice 20. stoletja na Slovenskem je izpostavil tudi Komelj, ob tem pa opomnil, da je bil Bor nato pozabljen in da se je v slovenski javnosti prikazovala podoba, ki je bila zaznamovana s številnimi nesporazumi.

Komelj meni, da Borovega opusa, ki je izjemno samosvoj, še vedno ne poznamo, zato ga je treba brati; tudi sam je med pisanjem študije številne stvari odkrival na novo. "Zanj je značilna na eni strani angažirana udeleženost v slovenskem in svetovnem dogajanju in na drugi strani samota. Svojo poezijo je tako na eni strani doživljal kot zelo angažirano in na drugi strani kot zelo samotno," je dejal Komelj.

Življenjski sodobniki
Knjiga Stoletni Bor vsebuje tudi osebne spomine Borovih otrok Mateja Pavšiča, Ajde Marušič Pavšič, Manje Pavšič in vnukinje Nane Žargi ter pričevanje Borove sokrajanke Justine Doljak. Končuje se z Borovo besedo, izborom njegovih temeljnih esejističnih premislekov o lastni in drugi slovenski besedni ustvarjalnosti.

Matej Bor z rojstnim imenom Vladimir Pavšič se je rodil v Grgarju pri Gorici. Gimnazijo je obiskoval v Celju in diplomiral iz slavistike na ljubljanski univerzi. Pred drugo svetovno vojno je bil profesor v Kočevju, pisal je literarno in gledališko kritiko ter esejistiko. Leta 1942 je izdal pesniško zbirko Previharimo viharje in se pridružil partizanom. Po vojni je delal na ministrstvu za prosveto, od leta 1948 je deloval kot samostojni književnik, najprej v Ljubljani in na Bledu, nato v Radovljici.

Bil je močno angažiran v slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih pisateljskih društvih. Kot vsestranski ustvarjalec je bistveno zaznamoval slovensko besedno umetnost in kulturno politiko.