Z izdajo knjig Igralčeva strast (Študije iz znanosti igre) Josepha R. Roacha v prevodu Polone Petek in Sodobna režija (Viri, težnje, perspektive) Patrica Pavisa v prevodu Jana Jona Javorška je Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega pod uredniškim vodstvom Petre Pogorevc obogatila slovenski literarni prostor s področja gledališča, knjigi pa nudita zanimiv vpogled, pregledno analizo in luciden razmislek o paradoksih dveh ključnih komponent odrske umetnosti tako za gledališke profesionalce kot za ljubitelje.

Vpliv znanstvenih paradigem na igralčevo delo
Gledališki zgodovinar, režiser, raziskovalec na področju uprizoritvenih umetnosti in predavatelj na Univerzi Yale Joseph R. Roach v delu Igralčeva strast s svojim izvirnim vpogledom v zgodovino gledališča in gledališke igre oporeka splošno sprejeti predstavi, da igralska umetnost nima lastnega znanstvenega zaledja in estetske zgodovine. Kot zapiše Petra Pogorevc v spremni besedi, Roach sledi organski vpetosti teorij igre v sočasne kulturne, družbene in še posebej znanstvene kontekste in tako razumevanje igralca in njegovega ustvarjalnega dela utemeljuje in umešča v predstave, ki jih je o človeku in njegovem psihofizičnem ustroju gojila sočasna znanost. Njegova raziskava temelji na predpostavki, da so "znanstveni modeli prodrli tako globoko v teorijo igre, da se je njena zgodovina neizbežno razvijala po analogiji s strukturo, ki jo je za zgodovino znanosti očrtal (Thomas) Kuhn in ki jo je za zgodovino vednosti na splošno razvil (Michel) Foucault."

Knjiga obravnava igro od 17. stoletja, "ko je gledališka igra dosegla status profesionalne in umetniško avtonomne dejavnosti, do 20. stoletja, ko so vanjo vsak po svoje daljnosežno posegli Stanislavski, Artaud, Mejerhold, Grotowski in drugi", zapiše Pogorevc. Pri razbiranju igre še pred izumom fotografskega aparata in filmske kamere se loti rekonstrukcije igre ter njene kontekstualizacije na podlagi različnega dokumentarnega gradiva - ohranjenih gledaliških kritik, igralskih priročnikov, estetskih in fenomenoloških spisov, grafičnih shematizacij in slikarskih upodobitev slavnih igralcev.
Najtežje opredelimo čustva
In čeprav je igralčevo telo, kot je splošno priznano, njegov instrument, medij in poglavitno sredstvo za ustvarjalno izražanje, se Roach osredotoči predvsem na raziskavo čustev, saj je to področje, ki se v največji meri izmika dokončnim odgovorom, medtem ko predstave o telesu, ki izvirajo iz fiziologije in psihologije prevladujejo v teorijah igre od antike do danes. Pri tem podrobneje skozi različne teorije in skozi čas "argumentira tezo, da so teorije, ki skušajo pojasniti izvor, bistvo in ustroj čustev in ki so se skozi zgodovino pogosto spreminjale, da bi svoje razlage uskladile z novimi odkritji na področju psihofizioloških raziskav, temeljno zaznamovale in pravzaprav tudi krojile zgodovino gledališča oziroma gledališke igre in teorij o tem umetnostnem mediju".
Kot poudarja Petra Pogorevc, je kakovost Roachovega pregleda ravno v tem, da ne daje prednosti teorijam in predpostavkam, ki veljajo še danes, ampak sistematično predstavlja zgodovino teorij in njihovih družbenih zaledij ter skuša prisluhniti pogledom na človeško telo in njegov psihofizični ustroj glede na ustrezno časovno obdobje, ne pa z vidika sodobnosti. Pri tem se poslužuje tudi obsežnejših citatov in v obravnavanju posamezne teorije utiša svoj glas in povzema diskurz obravnavanih avtorjev, je dodala prevajalka Polona Petek. S tem tudi razreši ustvarjanje celovitosti obravnavanih teorij, ki pripadajo zelo raznolikim paradigmam vednosti, uporabljajo različne metodologije in se izražajo na različne načine.
Sodobne teorije igre slonijo na kognitivni znanosti
Knjiga je prvič izšla leta 1985 in s to letnico ter teorijo igre po Grotowskem se pregled teorij tudi konča. Kot je opozoril igralec in profesor na AGRFT-ju Boris Ostan, pa so se teorije igre v zadnjih dvajsetih letih izredno razvile, predvsem na podlagi kognitivnih, pa tudi nevroloških znanosti. Na podlagi novega razumevanja pojmov, kot so jaz, domišljija, spomin, akcija in podobni, so se preoblikovala tudi razumevanja igralca in njegovega dela. Načini manipulacije lastnega telesa, čustev in domišljije izhajajo iz fizične izkušnje, zato termin utelešenega uma (embodied mind) v zadnjem času nadomešča pojem mislečega telesa (mindful body). A čeprav knjiga ne upošteva najnovejših teorij igre, je Ostan poudaril, da je izredno dragocena - na AGRFT-ju namreč poseben predmet, ki bi se teoretsko posvečal teoriji igre ne obstaja - in tudi provokativna, saj igralcu omogoča prepoznavanje lastnih igralskih vzorcev in izraznih sredstev, na katere se nanaša, med procesom grajenja posamezne vloge pa lahko vedno najde relevantne izhodiščne točke v katerem izmed preteklih obdobij.
Zanimiva pa je tudi za "gledališko neprofesionalne" bralce, saj s svojim naslanjanjem na znanstvene teorije, ki so vplivale na slog igre, ponuja tudi odgovore na številna vprašanja o tem, kako družba dojema posamezne elemente in teme, povezane s posameznikom, njegovim telesom, umom in čustvi ter kako so ta razumevanja vplivala na igro.
Heterogena študija režije od pojava do pogleda v prihodnost
Prejšnja izdaja Knjižnice MGL-ja prinaša obsežen vpogled v pojem režije. Teatrolog in gledališki teoretik Patrice Pavis, ki ga poznamo tudi po Gledališkem slovarju (izdan prav tako v Knjižnici MGL-ja), v knjigi Sodobna režija - Viri, težnje, perspektive, ki je med slovenske bralce prišla v leta 2010 razširjeni in dopolnjeni izdaji, obravnava in komentira izvore gledališke režije, njen aktualni položaj in vprašanja o perspektivah in možnostih njenega nadaljnjega razvoja.
Vznik režije v današnjem razumevanju Pavis vpiše v 80. leta 19. stoletja z epistemološkim prelomom v režiji po radikalni kritiki gledališča, ki sta jo podala Émile Zola in André Antoine. Zola, eden prvih reformatorjev gledališča, je v zbirki kronik Naturalizem v gledališču, strogo kritiziral gledališče, v katerem so igralci sužnji smešnih konvencij z grotesknimi prihodi in odhodi, deklamacijo, usmerjeno v občinstvo, poleg tega pa niso vključeni v ustrezno okolje in niso vodeni glede na celoto. Šele s tem začetkom naturalizma in hitro sledečim simbolističnim protinapadom režija dobi nov status in pomen, kot jo razumemo še danes - ne več kot umetnost postavitve igre v prostor, odrski prikaz besedila, ampak vedno bolj kot avtonomna umetnost, ki vse gledališke elemente organizira v poenoteno umetniško delo in pri kateri je režiser tisti, ki je v največji meri odgovoren za pomen uprizoritve.
Od klasikov do skrajnih robov režije
Pri obravnavi režije Pavis ni ekskluziven, ampak "dopuščajoč in odprt v širino", kot je zapisal dramaturg, gledališki kritik in profesor na AGRFT-ju Blaž Lukan, ne omejuje se na posamezne primere sodobnih scenskih praks, ampak sprejema tako klasične forme kot postdramske radikalizacije, medijsko posredovane dogodke in neposrednost "body-arta". 130 let razvoja režije obravnava skozi tematske sklope, kot so medkulturnost, mediji na odru, odnos med scenografijo in režijo, odnos med performansom in režijo, uprizarjanje klasikov, gestično gledališče, dekonstrukcija v postmodernem gledališču, meje in bolezni režije ter podobno. Pri tem se opira na številne primere uprizoritvenih dogodkov, ki si jih je ogledal v Franciji, pa tudi na nemških in angleških ter korejskih odrih.

Pavis je prepoznaven po svojem izjemnem opisovanju predstav, v katerem zlahka zaznamo njegov užitek, s katerim obravnavane odrske dogodke približa tudi bralcem, ki teh ne poznajo. Znan pa je tudi po tem, da na predstavah iz prve vrste pogosto fotografira odrsko dogajanje in nekaj njegovih fotografij je objavljenih tudi v knjigi. S hibridno in heterogeno teorijo, v kateri prepleta semiološko, fenomenološko in dekonstrukcijsko metodo, je Pavis režijo raziskal s številnih zornih kotov, razgrnil njene paradokse in kljub zavedanju o nemožnosti celovite in homogene teorije o sodobni režiji - ali pa prav zaradi tega - zapisal izjemen prispevek k razumevanju pojava ne le sodobne režije, ampak uprizoritvene prakse na splošno.
Nika Arhar