Pred približno 160 leti (če računamo v mačjih letih), junija 1978, je Jim Davis s precej preprosto idejo - "Hej, vsi imajo radi Snoopyja. Zakaj nihče ne riše stripa o mačku?" - zadel terno: Garfield je danes v Guinessovo knjigo rekordov zapisan kot strip, ki ga redno objavlja največ časopisov po svetu (več kot 2.400, kar pomeni, da svojo porcijo Garfielda v treh sličicah dnevno dobi več kot 200 milijonov ljudi). In, verjetno po načelu 'bolje pozno kot nikoli', smo se karavani pridružili tudi Slovenci: založba Graffit je s prvima dvema knjižicama začela izdajati zbirko Garfieldove največje uspešnice, ki bo v 12 delih predstavila 1500 stripov iz ogromnega nabora, ki se že 32 let suče okrog mačkonovega nažiranja z lazanjo, maratonskega spanja, zlorab domačega psa in poštarja, neuspešnih diet in sarkastičnih opazk, pa kljub temu še vedno preseneča z na trenutke briljantno situacijsko komiko.

Darwinovska evolucija po mačje
Knjižici Garfield je zakon! in Garfield na dopustu, ki ju je prevedel in uredil Boris Perme, sta prva polovica letošnjega kompleta (jeseni sledita še Garfield ma vas rad in Garfield vam želi Srečno!), ki bo v vsakih štirih knjigah "povzel" deset let Garfieldovega obstoja. Debeli maček se je skozi leta namreč v posameznih detajlih spreminjal, kar je še posebej očitno, če zamaščeno kepo z majhno glavo iz prvega Garfieldovega stripa (našli ga boste tudi v slovenski izdaji) primerjamo z veliko bolj atletsko pojavo z ogromnimi očmi in pokončno hojo, ki jo poznamo danes. "Na dveh nogah je pač lažje potisniti Odieja z mize ali seči po piti," je evolucijo svojega lika nekoč razložil Davis.

Ko maček spregovori slovensko: "Sorči"!
Manjšo "svoboščino" so si pri Graffitu dovolili tudi s formatom: namesto za Garfielda tipične "razpotegnjene" oblike (stripi v treh sličicah so ponavadi natisnjeni vodoravno), so ga po vzoru Britancev skrčili na "ženskim torbicam in slovenskim bralcem" po njihovem mnenju prijaznejšo, kompaktnejšo obliko s stripi, ki se jih bere navpično. Podobno dostopen skuša biti prevod: na prvi pogled precej enostavno Garfieldovo angleščino je bilo, priznava Perme, včasih težko prenesti v sporočilno manj zgoščeno slovenščino, je pa zato ponekod "zrahljal" pravila knjižnega jezika in v strip spustil kako pogovorno ali slengovsko besedo (Garfield se tako namesto s togim 'Oprosti' zdaj ponekod opraviči s 'Sorči'.)

Majhen repertoar stalnih junakov
Če Garfielda ne poznate, ni pretirane bojazni, da ne bi dojeli, za kaj gre: poleg naslovnega junaka (ki ga je Davis, ki je odraščal na kmetiji s približno 25 mačkami, krstil po svojem dedku, "velikem, prepirljivem možaku") sta tu še njegov lastnik, zapeti in rahlo dolgočasni Jon Arbuckle, ter butasti, a dobrosrčni kuža Odie, občasno pa se pojavijo še nadležno srčkani mucek Nermal, veterinarka (in kasneje Jonovo dekle) Liz, Garfieldova občasna spremljevalka Arlene in še kdo.

Več kot le maček - cela industrija
Jim Davis je svoj posel že od samega začetka zastavil kot franšizo: skoraj ni pisarniškega pripomočka ali kosa oblačil, ki se ga ne bi dalo kupiti ožigosanega z oranžno mačjo glavo.

In če s(m)o včasih Garfielda začeli spoznavati prek stripov ali vsaj animiranih serij, sta zlasti mlajše generacije v njegov svet uvedla celovečerna filma, Garfield: The Movie (2004) in Garfield: A Tail of Two Kitties (2006), za katera so sklenili protagonista oživeti z računalniško animacijo. In čeprav mu je glas posodil Bill Murray, je bil rezultat, roko na srce, bolj žalosten - „brezdušen izgovor za zabavo“, kot se je zapisalo nekemu recenzentu.