Na Margaret Atwood so bile ob septembrskem izidu romana The Testaments, ki zgodovino fiktivne teokratične diktature Gilead nadaljuje približno 15 let po dogodkih iz Dekline zgodbe, prilepljene oči celega založniškega sveta (in milijonov oboževalcev).

Slovenska različica knjige, Testamenti v prevodu Uroša Kalčiča, je bila na policah naših knjigarn že v decembru - pa čeprav je morala založba Mladinska knjiga za to preskočiti kar nekaj ovir. Urednica Darja Marinšek pojasnjuje: "Kljub uradnemu dogovoru z avtoričinimi agenti, da bomo rokopis prejeli marca 2019, smo angleško besedilo prejeli šele dan po izidu, torej sredi septembra. Vodja leposlovnega uredništva Andrej Ilc je na to temo napisal precej ogorčen članek, saj so nekateri drugi tuji založniki rokopis prejeli bistveno prej. Samo bliskovitosti prevajalca Uroša Kalčiča se imamo zahvaliti, da je slovenski prevod vseeno izšel v prejšnjem letu. Pri založbi smo po prevajalčevem zgledu vsi - od lektorice do oblikovalca - dali v prvo prestavo in ravno še za rep ujeli prednovoletno sezono."

Roman Deklina zgodba je od svojega izida leta 1985 prešel v našo kolektivno zavest: doživel je filmsko ekranizacijo, v zadnjih letih tudi zelo odmevno priredbo za male zaslone in celo operno postavitev. Ideje in motivi romana Margaret Atwood so postali referenčna točka za vsakogar, ki piše o politiki, ki teži k sistemskemu, fašističnemu nadzoru ter vzpostavljanju lastništva nad ženskimi telesi.

Deklino zgodbo je Atwoodova zasnovala kot "spekulativno leposlovje", kot roman, ki si predstavlja prihodnost, do kakršne bi lahko prišlo brez "vdora" napredkov tehnologije – torej ne kot znanstveno fantastiko z vesoljskimi ladjami in Nezemljani, ampak kot nekaj, kar bi se res lahko zgodilo. Morda ima knjiga zaradi tega srhljivo lastnost, da se kljub minevanju časa še vedno zdi skoraj preroško jasnovidna. Za "aktualizacijo" je med drugim poskrbel predsedniški mandat Donalda Trumpa; komplementarna spremljava njegovim avtoritarnim tendencam je ostro nasprotovanje splavu in pravicam LGBTQ-skupnosti, ki ga zagovarja podpredsednik Mike Pence.

Tudi v Testamentih Atwood svari pred "posledicami nebrzdanega šovinizma," povzame Marinšek. "Opozarja tudi na to, kako nevarno je tolerirati močnega nasprotnika zavoljo ljubega miru oziroma iz strahu za lastno življenje, in posredno kliče k aktivnemu uporu proti diktatorskim režimom. V tem pogledu je roman enako aktualen, kot je Deklina zgodba, morda še bolj."

Spust v kolesje Gileada
Novi roman se žanrsko spogleduje z vohunsko srhljivko, saj se z njim podajamo na lov za vohunom v Gileadu. Urednica povzema: "V Deklini zgodbi je pisateljica postavila temelje okrutnega gileadskega režima; v Testamentih dobimo vpogled v vse njegove plasti. Tako se spremeni tudi pripovedna struktura: namesto ene pripovedovalke zgodbo gradijo pripovedi treh junakinj iz različnih slojev gileadske družbe – in zunaj nje. In čeprav gre v osnovi za samostojno zgodbo, nam Margaret Atwood razkrije tudi stvari iz preteklosti Gileada… in njegove prihodnosti."

Sorodna novica Nagrada booker v roke dveh pisateljic: Margaret Atwood in Bernardine Evaristo

Če ste še vedno zvesti Hulujevi nadaljevanki Deklina zgodba, ki že od konca prve sezone naprej - podobno kot nekoč Igra prestolov - samostojno raziskuje nastavke svoje knjižne predloge, vas bo novi roman morda presenetil. Pripovedovalka prejšnje zgodbe, Odfreda, je v novi pripovedni sedanjosti le še mit, spomin na disidentko, ki je iz države pretihotapila novorojeno hčerko Nicole in s tem režim zamajala v temeljih.

Eno od treh pripovedovalskih vlog prevzame teta Lydia, ena od vzgojiteljic dekliškega zavoda Ardua, ki je sodelovala pri polaganju temeljev krvavega režima. "Bralec Lydio tokrat spoznava neposredno in celostno, ne vidi samo njenih dejanj, ampak se lahko prepriča tudi o njenih občutkih," razmišlja urednica. "Njena zgodba je tesno povezana s samimi začetki Gileadske republike, tako je njen lik prikazan razvojno, ne kot črno-bela silhueta, ampak z vsemi dilemami in nemogočimi odločitvami vred, z dvomom, obžalovanjem in človeško zmotljivostjo."

Še pred izidom so bili Testamenti nominirani za britansko literarno nagrado booker. Prestižno nagrado je nato Margaret Atwood tudi prejela, si jo je pa delila z britansko pisateljico Bernardine Evaristo, ki je bila nagrajena za knjigo Girl, Woman, Other. Za Margaret Atwood je to že drugi booker, prvega je prejela leta 2000 za roman Slepi morilec.

Distopična feministična literatura kot žanr tega trenutka
Zanimivo je tudi, da se Testamenti vpisujejo v trenutno izjemno priljubljen trend, ki ga je sprožila prav priljubljenost Hulujeve serje Deklina zgodba. Darjo Marinšek smo prosili še za priporočila za ljubitelje žanra distopične feministične literature. "Eden takih romanov je recimo Vox avtorice Christine Dalcher. Med bolj realistično feministično literaturo je zanimiva Farma pisateljice Joanne Ramos, ki odpira vprašanje nadomestnega materinstva v sodobni družbi. Sicer pa je aktualno politično dogajanje po svetu obudilo priljubljenost klasičnih distopičnih romanov, kot sta recimo Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in 1984 Georgea Orwella; slednji se je leta 2017 uvrstil na lestvico najbolje prodajanih knjig v ZDA."