Santos, ki je Kolumbijce nagovoril tudi po televiziji, je razglasil tri dneve državnega žalovanja. "V poklon spominu na Gabriela Garcío Márqueza sem odredil tri dneve žalovanja in naročil, naj se v vseh javnih ustanovah kolumbijska zastava spusti na pol droga, kot pričakujemo, da bodo državljani storili tudi na svojih domovih." Predsednik je pisatelja opisal še kot "najbolj ljubljenega in občudovanega rojaka vseh časov", "Kolumbijca, ki je v zgodovini naše dežele najdlje in najglasneje ponesel glas o svoji domovini".
Brala sta ga ameriška predsednika
Sožalje sta na južno poloblo poslala tudi ameriška predsednika, sedanji in nekdanji. "S smrtjo Gabriela Garcíe Márqueza je svet izgubil enega največjih vizionarjev med pisatelji - in enega mojih najljubših iz mlajših let ... V mislih sem z njegovo družino in prijatelji, za katere upam, da so našli uteho v tem, da bo Gabovo delo živelo naprej z novimi generacijami," je zapisal Barack Obama. Osebno noto je dodal tudi Bill Clinton: "Od časa, ko sem pred več kot 40 leti prebral Sto let samote, so me nenehno fascinirali njegov izreden dar domišljije, jasnost misli in čustvena iskrenost ... V čast mi je bilo, da sem bil njegov prijatelj ter da sem več kot 20 let poznal njegovo veliko srce in briljanten um."
V torek, 22. 4., ob 21.00 pa bodo na Tretjem programu ARS ponovili literarni večer o tem velikem kolumbijskem pisatelju, ki ga je leta 2007 pripravila Alenka Bole Vrabec.
Bojna sekira zakopana
"Umrl je velik mož, mož, čigar dela so književnosti v našem jeziku dala izjemen domet in prestiž," je priznal celo perujski pisatelj Mario Vargas Llosa, čigar spor z Márquezom je ena skrivnostnejših anekdot literarne zgodovine. (Llosa in Márquez sta od leta 1976 vztrajno molčala o vzrokih za medsebojni spor, ki sta ga takrat zapečatila s pretepom, odnosi pa so se začeli krhati že nekaj let prej. "Gre za nekaj osebnega," je bilo vse, kar sta izdavila. Nekdanja prijatelja sta se že pred tem razšla tudi politično: Mario Vargas Llosa se je iz levičarja, ki je podpiral Fidela Castra, obrnil na desno, Márquez pa je bil od nekdaj odkrit zagovornik in dober prijatelj kubanskega predsednika.)
"Dolgujem mu vzgib in svobodo, da sem se vrgla v književnost," se spominja Isabel Allende, čilska pisateljica, ki ji literarna stroka pripisuje neke vrste nasledstvo določenih motivov magičnega realizma. "V njegovih knjigah sem našla svojo družino, svojo deželo, ljudi, ki jih poznam že celo življenje, barvo, ritem in izobilje svojega kontinenta."
A nagovoril ni samo stanovskih kolegov iz istega okolja. "Človek bi se moral vrniti vse do Dickensa, da bi našel pisatelja najvišje kakovosti, ki bi imel tako moč nad celotno populacijo," je komentiral britanski pisatelj Ian McEwan.
Zamujena priložnost za obisk Slovenije
V slovenščini lahko prebiramo večino Márquezovih romanov: Sto let samote, Ljubezen v času kolere, O ljubezni in drugih demonih, General v svojem blodnjaku, Poročilo o ugrabitvi, Patriarhova jesen, Polkovnik nima nikogar ki bi mu pisal, Pripoved brodolomca, Kronika napovedane smrti, Odvržen, Huda ura, zbirko kratkih zgodb Oči modrega psa, pa tudi sklepni deli, melanholični kratki roman Žalostne kurbe mojega življenja ter avtobiografijo. Morda se kdo spominja tudi, da je bil za maj 2008 že napovedan pisateljev obisk Slovenije, pa ga je moral nato "zaradi drugih, neodložljivih obveznosti" odpovedati.
Prekipevajoč pripovednik, ki je videl skozi človeka
"Garcia Márquez je bil človek, ki je znal videti skozi človeka. Ni mu šlo zgolj za videz, za besedo," je o pisatelju za STA povedala Alenka Bole Vrabec, ki je v slovenščino prevedla njegovi deli Sto let samote in Patriarhova jesen. "Mislim, da je bil kar nekakšen jasnovidec. Človeka je dejansko dojel kot utripajoče bitje, kot bitje, polno življenja, bodisi v negativno bodisi v pozitivno smer," je dejala Alenka Bole Vrabec z oddelka za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete. Za svojega je književnika izbrala že, ko je prvič prebrala njegovo delo v sedemdesetih letih. "V vseh pogledih je bil velik človek in intelektualec, zagovornik in promotor hispanoameriške identitete in dostojanstva," je poudarila. "Predvsem pa je bil prekipevajoč pripovednik, 'rojen za pripovedovanje'."
S svojimi najslavnejšimi deli je Márquez pričaral mitologijo cele južnoameriške celine, hkrati pa je izklesal rabelaisovski portret človeškega obstoja, v katerem se ljubezen in trpljenje izmenjujeta v večnem, sanjskem kroženju. "Vedno se mi zdi zabavno, da gredo največje hvale mojega dela na račun domišljije - pa ni v mojem pisanju niti vrstice, ki ne bi imela temelja v resničnosti. Težava je v tem, da je karibska resničnost podobna najbolj divji fantaziji."
Če je napisano, že obstaja
Nekje je zapisal, da je v mladih letih verjel, da sta "njegova nesreča z ženskami in denarjem prirojena in neozdravljiva", da pa mu je bilo precej vseeno, češ da "ni potreboval sreče, da bi dobro pisal", in da ga niso zanimale slava, denar in starost; verjel je, da bo umrl mlad in na ulici. Z branjem svojih najljubših pisateljev, Faulknerja in Joycea, je ugotovil, da "sploh ni nujno predstaviti dejstev. Dovolj je, da je pisatelj nekaj napisal, da to postane resničnost, brez drugih dokazov, kot sta moč njegovega daru in avtoriteta njegovega glasu."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje