Ob smrti velikega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je v skoraj pol stoletja delovanja izdal skoraj 50 pesniških zbirk, se vrstijo odzivi številnih pesnikovih literarnih kolegov in prijateljev.
Velik pesnik in človek
Pesnik Boris A. Novak je izpostavil, da je bil Šalamun velik pesnik, obenem pa tudi velik človek, "širok, odprt in blag, neskončno mil in očarljiv".
Za Šalamuna je po mnenju Novaka mogoče uporabiti besede, ki jih je pokojni leta 1974 v pesmi zapisal o Edvardu Kocbeku, da je "stvarnik naše svobode". "Če kdo, potem je Tomaž Šalamun stvarnik pesniške in umetniške, domišljijske in čustvene, osebne in družbene svobode zadnjih desetletij na Slovenskem. V našem degradiranem času je Tomaž Šalamun vrnil Poeziji njen smoter in dostojanstvo," je zapisal Boris A. Novak.
Učitelj številnim generacijam pesnikov
Pesnik Aleš Šteger meni, da je bil Šalamun "revolucionar, upornik, avantgardist, mesija, samooklicana pošast, videc, medij, diplomat, prestopnik, egoman, guru, ironik, gospod in ne nazadnje kralj pesnikov", ki je, hote ali ne, postal učitelj generacijam slovenskih in svetovnih pesnikov.

Modrec, ki je učil ljubezni, popustljivosti, pozornosti in razumevanja
"Nekateri so se hodili sončit pod glagole tvojih norih verzov, delili čudež, se napajali pri izviru, drugi so se potuhnili v tvojo senco, te poskušali relativizirati, se iskali prek uboja prevelikega očeta, v katerega si v njihovih očeh zrasel," je dodal.
Šteger je Šalamuna poznal 20 let "kot goro, kot modreca, kot nekoga, ki je z na videz poplesavajočim korakom in šarmom gospoda iz visokih intelektualnih krogov šel prek vseh polen in učil ljubezni, popustljivosti, razgledanosti, navdušenja, pozornosti in razumevanja".

Šalamun je bil po njegovem mnenju prevelik za svoj jezik: "Kot tvoj brat, perzijski pesnik Rumi, si imel redek dar nenehnega samoobnavljanja, preobrazb, erupcij, svetlobnih hitrosti. Bil si eden poslednjih alkimistov v vse bolj pustem klubu svetovne pesniške druščine."
Glasovi poezije živijo še naprej
Karkoli je Šalamun mislil in zapisal, je utegnilo postati čisto zlato, vse, kar zmore jezik, pa je zanj dišalo po čudežu in po poeziji. "Učil si nas otroške nedolžnosti in obenem najbolj intelektualno zahtevnih akrobacij na trapezu jezika (zmeraj brez varovalne mreže, se razume)," pri čemer mu je le redkim uspelo slediti dalj časa, je še poudaril Šteger. "V poeziji ni mrtvih, so samo glasovi njih, ki živite naprej z nami," je dodal.