Peršakovo novo delo je po besedah literarnega kritika Muanisa Sinanovića ena izmed redkih slovenskih knjig, ki daje glas upokojencem.

Pisatelj Tone Peršak (1947) je tudi režiser, teatrolog in politik. V preteklosti je bil poslanec, državni svetnik, župan ter minister za kulturo. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Pisatelj Tone Peršak (1947) je tudi režiser, teatrolog in politik. V preteklosti je bil poslanec, državni svetnik, župan ter minister za kulturo. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Knjiga, ki je izšla pri založbi Litera, govori o osamljenosti, tudi stiski, a ima svetlejšo plat pripovedovanja. V njej je nakazana tudi rešitev za premostitev medgeneracijskega razkoraka.

Kot je na predstavitvi svojega novega romana dejal Peršak, je kot avtor zavezan, da razmišlja tudi o stanju sedanje družbe. Prav zaradi tega njegovi obe zadnji knjigi obravnavata upokojence.

Foto: Litera
Foto: Litera

Pisatelj opiše roman Za gozdom kot portret ulice, ki je "malo podobna ulici", v kateri dejansko živi z ženo. Gre za portret ulice, v kateri večina prebivalcev živi že skoraj 50 let, in kako ulica, še zlasti, če je malo oddaljena od preostalega dela naselja, začne dobivati značilnosti vasi in se odzove na vsako spremembo, je pojasnil.

Glavni protagonist romana Za gozdom je upokojenec. Ta živi v zakonu, v katerem se na prvi pogled zdi, da ni harmoničen in da oba partnerja v njem vztrajata predvsem zaradi občutka dolžnosti drug do drugega. A ko žena glavnega lika zaradi covida-19 umre, se izkaže, da zakon vendarle ni bil brez medsebojne pripadnosti. Vdovec nato osamljenost premaguje s sprehodi v gozdu, kjer se mu "zgodi srečanje".

Redek primer slovenske pripovedi, ki je zelo prežeta s svetlo nitjo
Po besedah moderatorja današnje predstavitve, pisatelja in literarnega kritika Muanisa Sinanovića je knjiga Za gozdom redek primer slovenske pripovedi, ki je zelo prežeta s svetlo nitjo. S to ugotovitvijo se je strinjal tudi avtor sam, ki je menil, da si je sam želel, da bi delo delovalo svetlo. In če se z distanco pogleda, kako sama ulica deluje in živi, je lahko to tudi smešno in ironično, je še dodal.

Roman je pisan v prvi osebi, a ni avtobiografski. Lažje mu je pisati v prvi osebi, pravi Peršak. Tudi novo delo piše v prvi osebi, a z glavno junakinjo.

Pri Literi so o romanu zapisali, da je Za gozdom delo, ki ga Peršak umešča v polpreteklost in sedanjost. Kratek roman je premislek o življenju, ki je kot dnevnik, kar se razkrije šele na koncu romana.