Govorimo o prvih treh hvalnicah, ki so izšle pri Cankarjevi založbi. Da svoboda avtorjev ni le na ravni izpovedi, ampak tudi pripovedi, se je pokazalo, ko je Brina Svit napisala prvo Hvalnico ločitvi. Ta je najprej izšla v francoščini (izvirnik ima v naslovu besedo 'rupture', torej razdor, razhod), Svitova pa jo je napisala po naročilu svojega francoskega založnika.

Odločila se je, da v njej ne bo nikogar citirala, ampak bo namesto tega v knjigo vključila tri pisateljske kolege in tako naredila skok v neko novo formo. V pisanje je vključila iskrenost in vpletla tudi zgodbo, saj, kot je pojasnila avtorica, pri pisanju vedno misli na svojega bralca, da se ta ne bi dolgočasil. V svojem delu se Svitova ne posveča le ljubezenskim ločitvam, ampak se dotika tudi razhajanja z jezikom, domom oziroma domovino, s prijateljstvom in z vsakdanjimi navadami.
Koža je meja našega sveta
Ko je Möderndorfer dobil naročilo za hvalnico koži, je ugotovil, da pravzaprav že ves čas piše o koži in o telesu. Skozi kožo doživljamo sebe in svet, pravi, koža je meja našega sveta. Njegova Hvalnica koži, kot je dejal, ni analiza, ampak čustven odziv na temo. Urednik Zdravko Duša pa je njegovo delo označil kot himnično hvalnico, ki jo označuje ritmizirana pripoved, vsebina pa je včasih zelo kruta in ostra.
Tisto več, ki ga pokaže upočasnjen posnetek
Še najbližji tradicionalni zgodbi je po besedah Duše pesnik, pisatelj in zdravnik Alojz Ihan, ki sam pravi, da je želel v svoji hvalnici narediti nekakšen upočasnjen posnetek običajnega pogovora v ambulanti. Sam namreč uživa ob upočasnjenih športnih posnetkih, ki so izjemno intenzivni, čas je v njih zgoščen in gledalec pravzaprav vidi več kot običajno. Običajni pregled v ambulanti in diagnosticiranje pacientovih težav se sprevrže v diagnosticiranje družbe in na koncu diagnosticiranje zdravnika. Za konstanti si je pri pisanju izbral zgoščenost besedila in velik čustveni naboj, s katerim zdravnik reminiscira človekove težave, še pojasnjuje Ihan.