Benedik, ki je tudi sam kapucin, je preučeval zgodovino kapucinskih knjižnic na Slovenskem, posvečal pa se je tudi urejanju in predstavljanju njihove zapuščine.

Posebej podrobno je raziskal knjižni fond kapucinske knjižnice v Škofji Loki, za katero je skrbel kot predstojnik tamkajšnjega samostana v letih 1985–1991 in 1999–2008. V sodelovanju z Občino Škofja Loka in s pomočjo donatorjev je dosegel, da je knjižnica leta 2001 dobila bibliotekarko in da je leta 2008 zaživela v prenovljenih prostorih kot Knjižnica patra Romualda Marušiča skupaj s stalno razstavo o Škofjeloškem pasijonu.

Predvsem po njegovi zaslugi je celoten fond te baročne knjižnice, ki je začela nastajati na začetku 18. stoletja in med drugimi dragocenostmi vsebuje 21 inkunabul, izvod Dalmatinove Biblije in izvirni rokopis Škofjeloškega pasijona, shranjen v klimatsko ustreznih razmerah, katalogiziran v sistemu Cobiss in dostopen tako raziskovalcem kakor širši javnosti. Kapucinska knjižnica v Škofji Loki je tako zgled sodobno urejene historične knjižne zbirke.

Benedikove druge zasluge so, kot je navedeno v utemeljitvi, povezane z zgodovino slovenskega slovstva: napisal je številne študije, v katerih je raziskal dve medsebojno povezani področji delovanja kapucinov na Slovenskem v baročni dobi – pridige in pasijonske procesije. Vrh tega delovanja je Benedikovo souredniško delo pri faksimilirani izdaji zbirke pridig Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega leta 1998 pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

Objavil je tudi temeljne raziskave o zgodovini, ozadjih in uprizoritvah Škofjeloškega pasijona, o njegovih ljubljanskih predhodnikih in verjetni zvezi s kapucinsko procesijo v Pragi, v drugih razpravah pa med velikimi osebnostmi iz slovenske zgodovine obravnaval tudi Primoža Trubarja.

Kot so zapisali v NUK-u, sodi ohranjanje pisne kulturne dediščine slovenskega naroda med njihove najpomembnejše naloge; s tem zagotavljajo dostopnost nacionalno pomembnega gradiva za študij in raziskovanje.