Tudi Cia v žiriji Nobelovih nagrad

Kako je Boris Pasternak prejel Nobelovo nagrado

Nikita Hruščev, ki je leta 1958 stal na čelu Sovjetske zveze, je verjetno besnel, ko je izvedel, da Nobelova nagrada pripade Borisu Pasternaku.

Da so politiki svoje cilje pogosto skušali uresničevati prek vpliva na kulturo, je že dolgo znano.

Nikita Hruščev, ki je leta 1958 stal na čelu Sovjetske zveze, je verjetno besnel, ko je izvedel, da Nobelova nagrada pripade Borisu Pasternaku.

Manj znano pa je, da so njihove "lovke" segle celo do gremija akademikov, ki izbira dobitnika Nobelove nagrade za literaturo. O tem govori knjiga The Laundered Novel (Oprani roman), v kateri Ivan Tolstoj razkriva akcijo, s katero sta Cia in britanska obveščevalna služba dosegli, da je leta 1958 nobelovec postal Boris Pasternak. Tajni agentje so namreč poskrbeli za izid v Sovjetski zvezi prepovedanega romana Doktor Živago. Tako so dosegli, da je Pasternak izpolnil pogoje za uvrstitev med kandidate za Nobelovo nagrado.

Akademiki pač ne prebirajo rokopisov
Ker so roman, po katerem je leta 1965 britanski režiser David Lean posnel tudi veliko filmsko uspešnico, v Sovjetski zvezi prepovedali še pred izidom, švedski akademiki, ki odločajo o dobitniku Nobelove nagrade za literaturo, niti teoretično ne bi smeli razmišljati o Pasternaku kot o kandidatu za Nobelovo nagrado. Rokopis pač ni knjiga. Poleg tega pa pravila zahtevajo tudi, da literarno delo izide v jeziku, v katerem je bilo izvirno napisano. Zato ne bi prav nič pomagali niti morebitni podvigi Pasternakovih "zahodnih" prijateljev, ki jim je pisatelj poslal kopijo rokopisa, da bi roman izdali v prevodu.

Nagajanje kremeljskim apartčikom
Vse so uredili ameriški in britanski tajni agentje, ki so se odločili, da bo Pasternak vendar dobil Nobelovo nagrado. Ne nujno zaradi svojega izjemnega obvladovanja pisateljske obrti, ampak zato, da se "podkuri" Kremlju. V skupni akciji so tako Britanci in Američani z letala ukradli eno izmed kopij rokopisa in natančno fotografirali vsako stran. Lastnik ni ničesar posumil, saj agentje vendar "puščajo sledi". Ko je naslednjič odprl svoj kovček, je bila knjiga spet na svojem mestu. Agenti so fotografiranje namreč izpeljali v času, ko so potniki na letališču čakali na svojo prtljago.

Lovljenje zadnjega trenutka
S tem pa "prebrisanosti" agentov še ni bilo konec. Pošteno so se potrudili, da bi izgledalo, da so knjigo vendarle natisnili v Sovjetski zvezi. Tiskarno so namreč preskrbeli s papirjem, kakršnega so tedaj uporabljali v Vzhodnem bloku, in zapovedali uporabo tipografije, značilne za sovjetske izdaje. Vse se je odvijalo zelo hitro. In brez napake. Švedska akademija je kopijo knjige prejela ravno še zadnji trenutek, da se je o Pasternaku lahko začelo razmišljati kot o nobelovcu leta 1958. Kaj se je dogajalo pozneje oziroma ali so agentje akademikom "pomagali" tudi pri odločanju o novem lavreatu, ni znano.

Cia pač misli predvsem na svoje koristi
Kot po navadi je seveda Cia tudi tokrat delovala samo na svoj račun in ni razmišljala o tem, kako bo na Pasternakovo življenje vplivalo ugledno priznanje. Da se podelitve ne bo smel udeležiti, je bilo že tako ali tako jasno vnaprej. Zato pa je na švedsko poslal telegram: "Izredno hvaležen, ganjen, ponosen, presenečen, osupel." Štiri dni pozneje je sledil še eden: "Zavrniti moram to nagrado, ki si je nisem zaslužil. Prosim, moje prostovoljne zavrnitve ne sprejmite z nezadovoljstvom." Ta telegram pa je bil tudi že napoved težav, s katerimi je oblast do njegove smrti leta 1960 "obkladala" Pasternaka. Grozili so mu tudi z izgonom iz države. Tudi zato je pisateljev sin Jevgenij, ki je leta 1989 v očetovem imenu končno sprejel Nobelovo nagrado, večkrat dejal, da je Borisu Pasternaku priznanje prineslo predvsem žalost in trpljenje.