Bojim se Nemcev in Rusov; oboje enako preziram in oboje občudujem. Morda je Poljakom usojeno, da nenehno razmišljajo o svoji usodi v Evropi in svetu. Biti Poljak, pomeni živeti v popolni izolaciji. Biti Poljak, pomeni biti zadnje človeško bitje vzhodno od Rena. Ker za Poljaka so nemci nekaj takšnega kot dobro konstruirani stroji, roboti; medtem ko so Rusi že malo podobni živalim.
Türk je dejal, da ima Vilenica veliko poslanstvo, saj lahko okrepi intelektualno pisateljsko kreacijo Vzhodne Evrope in tako slednjo kot tudi filozofski prispevek teh dežel uveljavi tako v celotni Evropi kot tudi globalno. Intelektualni prispevek Vzhodne Evrope je bil namreč v zgodovini pogosto zapostavljen, česar so bili včasih krivi tudi Vzhodnoevropejci sami. Danilo Türk tako pravi: "Vzhodni del Evrope je skozi zgodovino nosil tragične posledice intelektualnih, filozofskih in političnih eksperimentov, ki so imeli svoje poreklo na zahodu, mogoče tudi zato, ker tamkajšnji intelektualni prispevek, filozofska globina in pisateljski talenti niso bili vselej dovolj priznani in vplivni."
Vitalna vzhodnoevropska literaturaUgled literature Vzhodne Evrope je po razpadu polarne blokovske delitve sveta v resnici zrasel. Tudi zato, ker gre v tem primeru pogosto za zelo vitalno literarno produkcijo, ki zaradi družbeno-političnih in idejnih sprememb lahko ponudi veliko več novega kot literatura vhodnoevropskih pisateljev in pesnikov, ki v kratkem času niso bili podvrženi tako temeljitim in bliskovitim spremembam. Literatura Vzhodne Evrope zato v tem trenutku še vedno deluje sveže in zanimivo, to pa je tudi odlika letošnjega vileniškega nagrajenca Andrzeja Stasiuka.
Vzhodnoevropski Jack Kerouac
Stasiukovo delo še posebej dobro ustreza zgoraj zaznamovani kakovosti vzhodnoevropske sodobne književnosti. Leta 1960 rojeni pisatelj in novinar se je najbolj uveljavil ravno s potopisno literaturo in eseji, ki popisujejo realnost Vzhodne Evrope. Ko je bil še vpet in ujet v 'staro' Poljsko, je Stasiuk popotoval po domovini, po odpravi omejitve potovanj v tujino po odpravi socializma pa je Stasiuk postal popotnik tudi po drugih, predvsem vzhodno- in srednjeevropskih deželah. Obenem je ostal tudi obiskovalec specifičnih 'mikrokozmosov', ki so sooblikovali njegovo miselnost in nastrojenost do sveta.
V osemdesetih, ko je kot samoopredeljeni pacifist moral nekaj časa preživeti tudi v zaporu, se je Stasiuk pogosto gibal v okoljih, povezanih z rokovsko in punkovsko sceno, pozneje pa se je preselil na podeželje. Zaradi vseh tukaj navedenih posebnosti Stasiukovega življenja in ustvarjanja so Stasiuka večkrat imenovali tudi vzhodnoevropski Jack Kerouac. Pa tudi sam je ob izidu romana Na poti v Babadag povedal: "Vedno sem hotel napisati slovanski Na cesti in dogajanje v njem postaviti v geografsko omejeno in zgodovinsko zapleteno okolje."
Geografija, spomin in domišljija, povezani z Vzhodno Evropo
Svoj literarni prvenec je Stasiuk objavil šele po padcu komunizma. To je bila zbirka kratkih zgodb Mury Hebronu (Zidovi Hebrona), ki so nastale na podlagi izkušnje zapora in v katerih je glavni junak jezik. Do danes je Stasiuk izdal že več kot deset svežnjev proze in poezije, za svoje delo pa je prejel tudi več literarnih nagrad. V utemeljitvi vileniške je Jana Unuk med drugim zapisala: "V književnem opusu Andrzeja Stasiuka, ki nam s posebno pisateljsko občutljivostjo na novo približuje in osvetljuje pokrajine srednje in vzhodne Evrope, so se v stalno, koherentno ter zelo prepoznavno literarno podobo zlili geografija, spomin in domišljija. /.../ Vse od Stasiukove prve knjige je njegov prepoznavni znak zgoščena liričnost, ki se izraža v epifaničnih razsvetljenjih lepote in empatije, postavljena nasproti stanjem s povsem drugega konca lestvice človeških občutij."
Podelitve nagrade se je udeležil tudi minister za kulturo Vasko Simoniti, ki je tako tudi izrekel priznanje delu vseh več kot 70 literatov, akademikov, založnikov in kulturnih menedžerjev, ki so se udeležili festivala, ki ga Društvo slovenskih pisateljev organizira od leta 1986. Glavna tema letošnjega festivala je bil položaj avtorja v kulturni industriji, zanimiva vsebinska poudarka pa sta bila tudi sodobna litovska književnost in rezijansko besedno ustvarjanje.
Bojim se Nemcev in Rusov; oboje enako preziram in oboje občudujem. Morda je Poljakom usojeno, da nenehno razmišljajo o svoji usodi v Evropi in svetu. Biti Poljak, pomeni živeti v popolni izolaciji. Biti Poljak, pomeni biti zadnje človeško bitje vzhodno od Rena. Ker za Poljaka so nemci nekaj takšnega kot dobro konstruirani stroji, roboti; medtem ko so Rusi že malo podobni živalim.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje