Rodil se je leta 1925 na Ponikvah v kmečki družini kot najmlajši med sedmimi otroki. Gimnazijo je obiskoval v Gorici in Kopru, leta 1941 pa bil iz zaradi izdajanja rokopisne revije izključen. Med drugo svetovno vojno se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju – leta 1942 je postal aktivist OF, ob razpadu Italije pa se je pridružil partizanom. Po koncu vojne je šolanje nadaljeval v Ljubljani, kjer je končal doktorski študij slavistike. Med letoma 1969 in 1972 je bil deloval kot urednik kulturne redakcije TV Ljubljana na Radiu Ljubljana, zatem pa bil štiri leta še urednik igranega in odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa.

Podpisal je več prevodov klasičnih in modernih del italijanske književnosti, med drugim Danteja Alighierija, Leopardija, Carduccija in Quasimoda, prevajal pa je tudi iz srbohrvaščine. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, tako za lastno poezijo, prevedeno v italijanščino, kot tudi za prevode ter širjenje sosednje kulture in umetnosti v Sloveniji in slovenske v Italiji. Med drugim je prejel Prešernovo (1982), Župančičevo (1976) in Veronikino nagrado (2000), zlatnik poezije (2005) ter Lavrinovo diplomo (2013) za prevode. V tujini je bil največkrat nagrajen v Italiji, med drugim je prejel nagrado Eugenio Montale in Tomizzovo nagrado. Leta 1995 je bil odlikovan z zlatim častnim znakom svobode RS za "delo in zasluge v dobro slovenskemu narodu in še posebej za pomemben prispevek slovenskemu duhovnemu svetu".

Ljubezni zapisana poezija
Osrednji del njegovega knjižnega opusa predstavlja prav poezija, katere osrednja tema je bila vselej ljubezen, saj je verjel, da lahko skozi metaforo ljubezni spregovori o čemer koli - o odnosu do življenja, svoji filozofiji, socialnih vezeh, povezanosti z družbo in časom, ki ga živimo. Prav tako ubeseduje tudi intenzivnost kraške pokrajine, kjer je preživljal otroštvo. Njegove pesmi so bile vselej čustvene.

Prve je objavljal že med vojno. "S pisanjem pesmi med vojno sem iskal ravnovesje v sebi. Iz poezije sem še lahko črpal vrednote in smisel, v strankarskih razprtijah pa ne," je dejal. Leta 1953 je s Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem in Janezom Menartom izdal prelomno intimistično pesniško zbirko Pesmi štirih, ki je po vojni zarezala v takratno pesniško usmeritev, do danes pa doživela vrsto ponatisov.

Kakšnih 30 zbirk poezije
Pozneje je izdal številne druge zbirke, med drugim Pesmi jeze in ljubezni (1968), Dve žgoči sonci (1972), Vračanja na Kras (1974), Beseda (1985), Nove pesmi (1985), Rod (1988), Moja kratka večnost (1989), Ljubezen dvoedina (1993), Stopnice k tebi (1995), Mojih sedemdeset (1995), Skoraj himna (1995), Ti-jaz-midva (1995), Dvom, upanje, ljubezen (2005), Tiho romanje k zadnji pesmi (2010), Biti človek (2014). Njegovo liriko lahko prebiramo v približno 30 zbirkah. Izdal je tudi ter dva romana, več knjig esejev in publicistike, številna njegova dela pa so prevedena tudi v tuje jezike.

Intimistično pesnjenje, v katerem ima močno vlogo misel, je razvijal ob pobudah slovenske moderne, Alojza Gradnika in italijanskih pesnikov različnih obdobij ter prehajal v zmerni modernizem. V tematiki so prihajali v ospredje razkol med stvarnostjo in osebnim hotenjem, erotika kot razmerje do bivanja, pesnjenje kot iskanje pomenov sveta, rodni Kras, zavest o nujnosti harmonije in razmislek o prehojeni poti, navaja veliki slovenski biografski leksikon Osebnosti.

Svoj 90. življenjski jubilej je leta 2015 pospremil z izborom svojih ljubezenskih pesmi Ljubezen - čudež duše in telesa, ki so jih v knjižni izdaji Mladinske knjige pospremili akvareli Metke Kraševec. Izmed več kot 200 ljubezenskih pesmi je izbor opravil sam. "Zbirko sem zasnoval kot življenjsko zgodbo, skoraj kot roman o ljubezni, ki stopa tudi v metaforo življenja samega," je ob predstavitvi knjige pred tremi leti dejal Zlobec. In še: "Ljubezen je permanentno odprto čustvo. Jaz si sprostim dušo skozi metaforo."

Zlobec je bil dejaven tudi v politiki - med drugim je bil podpredsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva in član Predsedstva Republike Slovenije (1990-1992). Predsedoval je Zvezi pisateljev Jugoslavije (1985-1986) ter bil dolgoletni glavni in odgovorni urednik Sodobnosti (1969-1999). Skupaj z Jankom Kosom je urejal tudi literarno revijo Beseda (1952-1957). Do konca so ga kot slavnostnega govornika vabili na različne dogodke. Kot je nekoč dejal, je govoril prosto, iz samega sebe, brez vnaprej pripravljenega govora in brez izpostavljanja lastnih interesov. Prepričan je bil, da ga zaradi govorjenja s srcem poslušalci začutijo in mu verjamejo.

V svoje vrste so ga povabile štiri akademije znanosti in umetnosti, poleg slovenske (Sazu), v kateri je bil dva mandata tudi podpredsednik, še evropska in mediteranska akademija ter hrvaška akademija, v kateri je bil dopisni član.

"Moraš vedeti, kaj si in kakšen si"
O poeziji oziroma pesnikih je nekoč dejal, da pesniki nasprotju s filozofi ne ponujajo resnice, ampak odprta vprašanja ljudi, ki resnico iščejo. "Najti pa jo mora vsak sam. Moraš vedeti, kaj si in kakšen si."

"To sem naredil, za tem stojim"
Že od otroških let je, ne zmeneč se za zahteve in pričakovanja okolice, ravnal tako, kot se mu je zdelo prav. "To sem naredil, za tem stojim. To je postala moja življenjska maksima, tudi za ceno težav, ki so ob tem nastajale. Takrat sem se tudi odločil, da bom pesnik – slovenski pesnik – in sem napisal svojo prvo pesem, sonet," je leta 2011 dejal v pogovoru za MMC.

"Proti 'nasprotniku' sem vedno nastopal spoštljivo in argumentiral svoja prepričanja," pa je odgovoril na vprašanje, kako je združeval literarno ustvarjanje in politično delovanje. "Dano mi je bilo, da sem ves čas ostal zvest sam sebi, in vedno sem govoril, da bom storil vse, kar je v moji moči, da bi bilo v politiki čim več kulture in v kulturi čim manj ali sploh nič politike."

Leta 2015, ko je praznoval 90. jubilej, je bil Ciril Zlobec gost oddaje Intervju. Pogovor si lahko ogledate v spodaj priloženem videu.