Delibes, zadnja velika osebnost španske književnosti 20. stoletja, je s svojim opusom od državljanske vojne (1936-39) izmučeni in osiromašeni španski literaturi dal nov zalet. "Bil je strogi glas dežele, potopljene v tišino, vršac španske literature," je v sožalnem telegramu zapisal predsednik vlade José Luis Rodríguez Zapatero. Številni žalujoči so se že zgrnili v mrliško vežico v Valladolidu, kjer se lahko od pokojnika poslovijo; mesto je odredilo tridnevno žalovanje.

Literarno zapuščino Miguela Delibesa zaznamujejo teme družbene neenakosti, nasprotja med mestnim in ruralnim življenjem, narave, smrti in ljubezni. Že s svojim prvim romanom, La sombra del ciprés es alargada (Senca ciprese se je podaljšala, 1948), zgodbo o izgubi in iskanju sreče, si je prislužil prestižno nagrado Nadal. V življenju so ga zasuli z bolj ali manj vsemi obstoječimi lovorikami španske književnosti - leta 1973 ga je v svoje vrste sprejela Kraljeva Akademija španskega jezika, leta 1982 je dobil nagrado asturijskega princa in leta 1993 še najvišjo čast, nagrado Cervantes; večkrat je bil menda tudi v ožjem izboru za Nobelovo nagrado. Zunaj meja domovine je znan predsem po romanu Cinco horas con Mario (Pet ur z Mariem), ki je bil med drugim preveden tudi v slovenščino (Cankarjeva založba, 1998).

Pisatelj se je rodil v meščansko družino: njegov oče je bil univerzitetni profesor, ded pa nečak francoskega skladatelja Lea Delibesa (1836-1891). Študiral je pravo in ekonomijo, potem pa se začel ukvarjati s karikaturo. Risal je za tamkajšnji časnik, nato postal še novinar in urednik (ker so poročali o težkih življenjskih in delovnih razmerah kastiljskih kmetov, so oblasti nad njimi izvajale cenzuro, zato je leta 1963 odstopil) - a od trenutka, ko je z literarnim prvencem doživel tak uspeh, je bila književnost gonilna sila njegovega ustvarjanja. Ljubil je lov in ribolov, o čemer je pogosto pisal, denimo v knjigi Diario de un cazador (Dnevnik lovca). Njegovo zadnje delo je izšlo leta 2006; šlo je za izbor kratkih zgodb Viejas historias y cuentos completos.

Približno deset Delibesovih del je doživelo filmsko adaptacijo. Los santos inocentes (Nedolžni svetniki), film Maria Camusa, je, denimo, nastal po istoimenskem Delibesovem romanu; leta 1984 je bil za vlogo v njem v Cannesu nagrajen Francisco (Paco) Rabal.

Kritika režima, ki je znal obiti cenzuro
V romanu Pet ur z Mariem (1966), v katerem opisuje vdovino bedenje ob pokojnem oporečniku iz naslova, se je Delibes vživel v tipično predstavnico katoliškega srednjega sloja, ki goreče nastopa proti demokraciji in kakršnim koli spremembam. Tak zorni kot seveda doseže ravno nasproten učinek - povzdigovanje tradicije in omejenosti se sprevrže v njeno ironično zasmehovanje. To je roman, ki ga je Delibes podtaknil Francovemu režimu kot kukavičje jajce, saj ga kritizira od znotraj, z njegovimi lastnimi besedami, kot je v spremni besedi slovenskega prevoda zapisala Branka Kalenić Ramšak. Poleg tega, da se je s tem romanom znal izogniti cenzuri (na videz se zgodba vrti okrog zakonskih težav nekega para, vdovino govorjenje pa je povsem neoporečno), je Delibes eksperimentiral tudi formalno. Celoten roman je monolog, razdeljen na 27 poglavij. Seveda pa kritike okostenelega tradicionalizma ni mogoče zamešati s kritiko tradicije na splošno: Delibes, ki sicer velja za enega izmed revolucionarjev španske literature, ni nikoli skrival svojega globokega občudovanja do vsega kastiljskega.

Delibesov opus ponekod zaznamujejo tudi mejniki iz zasebnega življenja: v romanu Señora de rojo sobre fondo gris (Gospa v rdečem na sivem ozadju, 1991) se je dotaknil smrti svoje žene Ángeles de Castro dobrih petnajst let prej. Izguba žene je pisatelja, ki mu je veliko pomenil tradicionalni koncept družine in števičnega potomstva, hudo prizadela. Od njegovih otrok je španski javnosti znan predvsem biolog Miguel Delibes de Castro.

Že v devetdesetih je Delibes ugotovil, da ga čaka boj z rakom; po operaciji leta 1998 se je zdelo, da bo popolnoma okreval. Tistega leta je izdal tudi svoj zadnji veliki roman, El Hereje (Heretik), zgodovinsko fikcijo na temo preganjanega protestantskega gibanja v Valladolidu, za katerega je dobil tudi državno priznanje (Premio Nacional de Literatura). Že leta 2007 je v intervjuju za El País nakazal, da so ga zdravstvene težave izčrpale: "Ne morem več delati. Vajeti so mi ušle iz rok kot otroku vrvica, s katero je za seboj vlekel avtomobilček."