Novico o pisateljevi smrti je po poročanju več nemških medijev v petek zvečer sporočila založba Rowohlt.

Velik uspeh že z romanesknim prvencem
Svoj prvi roman Ehen in Philippsburg (Poroke v Philippsburgu) je izdal leta 1957 in z njim dosegel velik uspeh. Ena njegovih najbolj znanih knjig je kratki roman iz leta 1978 Ein fliehendes Pferd (Bežeči konj), ki je bil deležen kritiške hvale. V slovenskem prevodu Lučke Jenčič je leta 1995 izšel pri Cankarjevi založbi.

Roman se začne odvijati, ko naključje poskrbi, da se zakonska para znajdeta skupaj na počitnicah. Moška ​​v poznih 40 letih sta prijateljevala v času študija. Medtem ko Helmut od življenja ne pričakuje več ničesar in želi pobegniti iz njega, energični Klaus hiti od ene dejavnosti do druge in kmalu določi urnik dopusta. Razkol med moškima se povečuje, dokler ju nekega dne med jadranjem ne ujame neurje. Izjemna situacija vodi v dramatični boj med njima, so o knjigi zapisali pri založbi Suhrkamp.

Po romanu Bežeči konj so posneli tudi kar dva filma, enega leta 1986 in enega leta 2007. Za vedno znova ponavljajoči se motiv v Walserjevih delih velja življenjski neuspeh.

Tudi pomembna javna figura
Martin Walser se je rodil 24. marca 1927 kot sin gostilničarja in lastnika trgovine s premogom v Wasserburgu ob Bodenskem jezeru na jugu Nemčije. Po koncu vojne, v kateri je služil kot pomočnik protiletalske obrambe, je opravil maturo ter se odpravil na študij literarnih ved, zgodovine in filozofije, leta 1951 pa je doktoriral v Tübingenu z disertacijo o Franzu Kafki.

Pisatelj je za svoje delo prejel številne nagrade, vključno z nagrado Georga Büchnerja v letu 1981 in nagrado za mir nemškega knjigotrštva v letu 1998. Pisatelja se v Nemčiji ne spominjajo le po njegovem pisateljskem talentu. Znan je tudi po svojih javno izraženih pogledih, imel je tudi pomembno mesto v politični pokrajini nemške države, ko se je ta spopadala s svojo identiteto po drugi svetovni vojni.

Walser je tudi v dandanašnjih razpravah pogosto zavzel sporna stališča. Leta 1998 je denimo v govoru ob podelitvi omenjene mirovne nagrade nemškega knjigotrštva kritiziral "instrumentalizacijo Auschwitza". Po njegovih besedah so nemški mediji preveč govorili o nemški sramoti po holokavstu. Pisateljeve pripombe pa so bile deležne ostre kritike in ogorčenja.

Februarja 2015 je s profesorjem sodobne nemške književnosti na Univerzi v Wuppertalu Andreasom Meierjem izdal antologijo Unser Auschwitz (Naš Auschwitz), ki naj bi dokumentirala Walserjevo vseživljenjsko razpravo o tej temi. Kritiki so knjigi očitali, da poskuša "rehabilitirati" avtorja.

"Želim živeti do zadnjega večera"
Leta 2021 pa je pod naslovom Sprachlaub, kar bi lahko prevedli kot Jezikovni dopust, izšla ilustrirana zbirka njegovih besedil, v kateri je poetično obravnaval svojo bližajočo se smrt: "Ne zagovarjam se, zamišljen sem in želim živeti do zadnjega večera."

Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier je v sožalnem pismu Walserjevi vdovi Käthe Walser zapisal, da je Nemčija izgubila "velikega človeka in pisatelja svetovnega slovesa", poroča nemška tiskovna agencija DPA.