Med prvimi pobudniki, ki so ga predlagali za najprestižnejše svetovno priznanje za književnost, sta bila Umberto Eco in Claudio Magris, delo, ki se jim je zdelo vredno priznanja, pa je Matvejevićevo nemara najbolj znano delo Mediteranski brevir. Knjiga je prevedena v 23 jezikov, tudi v slovenščino.

O pobudi svojih kolegov je v svojem zadnjem intervjuju za hrvaški Telegram dejal, da jih je (natančneje pisatelja Nicola Carnimea, ki mu je predal novico) naprosil, naj prenehajo, saj meni, da si takšnega priznanja ne zasluži. "Bil sem prepričan, da ga ne bom dobil, pa potem ni nobenega smisla, da me predlagajo. Iskreno sem to mislil, a zdaj, ko so se čustva malo umirila, se počutim zelo počaščenega, ker toliko ljudi meni, da si priznanje zaslužim. To govori o tem, da vseeno ni bilo zaman vse to, kar sem počel, da so to ljudje opazili in da spoštujejo moj trud."

Predrag Matvejević se je rodil 7. oktobra 1932 v Mostarju. Po končanem šolanju v rodnem mestu je vpisal študij romanistike na Filozofski fakulteti v Sarajevu, končal pa jo je v Zagrebu. Leta 1967 je z disertacijo o angažirani poeziji na pariški Sorboni zaključil doktorski študij iz primerjalne književnosti in estetike.

Na pariški Sorboni in rimski Sapienzi
V letih 1959-1991 je predaval francosko književnost na filozofski fakulteti zagrebške univerze. Potem ko so ga v času vojne na Hrvaškem stigmatizirali za izdajalca in mu preluknjali poštni nabiralnik, se je preselil v Pariz. Na tamkajšnji Sorboni je predaval slovanske književnosti. Zatem je postal redni profesor slavistike na univerzi La Sapienza v Rimu. Bil je gostujoči profesor na številnih drugih univerzah. Prejel je častne doktorate na univerzah v Perpignanu, Trstu, Genovi in rodnem Mostarju.

Njegova dela so prevedena v več kot 20 jezikov
Eden najbolj prevajanih hrvaških pisateljev zapušča bralcem opus številnih člankov in knjig, veliko je pisal tudi v italijanskem in francoskem jeziku. Veliki erudit in eden najbolj priznanih angažiranih intelektualcev je avtor prav tako več esejističnih del, med njimi Sartre (1965), Pogovori s Krležo (1969), K novi kulturni ustvarjalnosti (1975), Književnost in njena družbena vloga (1977), Jugoslovanstvo danes (1982), Vzhodni epistolar (1994) ter Gospodarji vojne in miru (2000).

Njegovo najbolj znano delo Mediteranski brevir, v katerem je leta 1987 prek nekakšne zbirke etnoloških, jezikovnih, krajevnih in drugih gesel, katalogov in zemljevidov, naslikal sredozemsko pokrajino, njeno zgodovino, ljudi in njihove navade, so samo v Italiji prodali v več kot 300.000 izvodih. Prevedeno je v več kot dvajset jezikov, tudi v arabščino, hebrejščino in japonščino, v slovenščini pa ga lahko v prevodu Vasje Bratina prebiramo od leta 2002.

Tudi njegove Drugačne Benetke, v katerih je zapisal čudovit hommage temu zgodovinskemu pristaniškemu mestu, so prevedene v več deset jezikov. V slovenščini lahko beremo še Naš kruh, ki ga je prav tako prevedel Bratina, Matvejević pa je ob izidu prevoda leta 2010 tudi obiskal slovenske bralce.

Bil je predsednik centra P. E. N., v sklopu katerega je branil številne disidente, prav tako je bil častni in dosmrtni podpredsednik Mednarodnega PEN kluba v Londonu.