Umrl je v carigrajski bolnišnici, kamor so ga sredi januarja pripeljali zaradi pljučne infekcije in težav s srcem. Pisec kurdskega rodu, ki je pozornost mednarodne literarne javnosti pritegnil že z romanesknim prvencem Upornik Memed (1955, v slovenščino preveden 1980), je bil prvi turški kandidat za Nobelovo nagrado za književnost. Kemala cenijo kot pisatelja, ki je turščino na novo utrdil kot književni jezik. Kar devet njegovih romanov pa je doživelo filmsko priredbo.
Turški premier Ahmet Davutoglu je izrazil žalost ob "izgubi velikega pisatelja in umetnika" ter spomnil na Kemalovo sposobnost ohranjanja disidentske drže in izpovedovanje resnice v času, ko to ni bilo lahko.
Yaşar Kemal se je rodil leta 1923 kot Kemal Sadik Gökçeli v vasi v jugovzhodnem delu Turčije le nekaj tednov, preden se je iz pepela Osmanskega cesarstva vzpostavila sodobna republika Turčija. V Çukurovo, rodovitno nižavo, v kateri je odraščal, je kasneje postavil velik del svojih zgodb. Tudi Upornika Memeda, zgodbo o razbojniškem junaku, ki se odloči maščevati krutemu gospodarju, je postavil v rodno deželo. Upornik Memed, ki so ga prevedli v številne jezike, je bil glavna pobuda, da so Kemala leta 1973 predlagali za kandidata za Nobelovo nagrado. "Noben pisatelj ne more postati velik romanopisec, če nima lastne Çukurove," je nekoč dejal.
Tragedija ga je spremljala že v zgodnjih letih življenja. Kot petletni deček je pričal, kako je osiroteli deček, ki ga je k sebi sprejela Kemalova družina, ubil njegovega očeta, pretresljiv dogodek pa kasneje vključil v enega svojih romanov. Že mlad je v nesrečnih okoliščinah ostal brez desnega očesa.
Kemal, ki je v najstniških letih opustil šolanje, se je sprva preživljal kot kmetovalec in delavec v tovarni, kasneje pa postal tipkar in novinar. Na njegovo pisanje so imela odločilni vpliv dela Tolstoja, Čehova in Stendhala. Njegova prva knjiga - šlo je za zbirko balad, je izšla leta 1943, leta 1950 je izšla zbirka kratkih zgodb. Pet let kasneje njegov prvi in najslavnejši roman.

Pisatelj v službi ljudi
O svojem delu je dejal, da je v službi proletariata. "Nasprotujem tistim, ki zatirajo in izkoriščajo ljudi ... S svojo umetnostjo in celotnim življenjem se zoperstavljam vsakomur, ki onemogoča srečo ljudstva," je leta 1971 dejal v nekem intervjuju. Dobitnik številnih nagrad - med drugim je leta 1982 prejel priznanje Cina del Duca, leta 1997 mirovno nagrado Nemškega knjigotrškega združenja - se je vedno označeval kot turškega pisatelja kurdskih korenin. V svojih zgodbah je proučeval človeško naravo in v svojih protagonistih iskal univerzalne človeške lastnosti. "Moje pustolovščine so usmerjene v raziskovanje človeških skrivnosti" je dejal pred leti.
Govornik tistih, ki nimajo drugega glasu
Pokojni filmar Elia Kazan je o svojem prijatelju nekoč dejal: "Kemal je pripovedovalec zgodb stare tradicije, tradicije Homerja. Je govornik ljudi, ki nimajo drugega glasu." Zaradi dejavnosti na političnem področju je bil Kemal, nekoč vodilni član delavske stranke, večkrat aretiran. Leta 1995 so ga pod obtožbami separatistične propagande kazensko preganjali zaradi njegove podpore kurdskim disidentom.
Pisatelj, ki je pomagal razviti t. i. "vaški roman", je leta 2012, ko je končal svoj zadnji roman, dejal: "Vse življenje sem sanjal le o tem, da bi pisal še več, še bolje."