Ayala se je rodil leta 1906 v Granadi in ustvaril velikanski opus leposlovja, ki mu je prinesel status enega najpomembnejših španskih intelektualcev 20. stoletja, pa tudi številne nagrade. Leta 1991 je dobil Cervantesovo nagrado, najvišje literarno priznanje v špansko govorečem svetu, sedem let pozneje pa še nagrado asturijskega princa za literaturo, špansko različicico Nobelove nagrade, piše AFP.

V govoru na proslavi, ki so jo v Španski narodni knjižnici 16. marca priredili v čast njegovega 103. rojstnega dne, je Ayala povedal, da je "v zadregi, ko sliši besede hvale za to, ker je vse življenje pač delal tisto, kar se mu je zdelo, da mora". "Mislim, da sem to storil bolj ali manj spodobno," je še dodal. Španski kulturni minister Angeles Gonzalez-Sinde pa je povedal, da je Ayala ponudil "zelo širok pogled na zgodovino Španije in preteklega stoletja."

Poučeval na ameriških univerzah
Ayala je odšel v izgnanstvo ob koncu španske državljanske vojne (trajala je med letoma 1936 in 1939), ko je desničarski general Francisco Franco prevzel oblast, za stalno pa se je v državo vrnil šele leta 1980, pet let po diktatorjevi smrti.

Po življenju v Argentini in Braziliji je Ayala v 50. letih odšel v New York, kjer je nekaj časa delal kot nadzornik prevajalcev pri ZN-ju. Na številnih ameriških univerzah, med drugim na Princetonu, Rutgersu in Univerzi v New Yorku, je predaval španščino, leta 1976 pa se je upokojil.

Njegova literarna dela, med njimi sta tudi romana El fondo del vaso (Dno kozarca) in El regreso (Vrnitev), se niso neposredno ukvarjala s tematiko španske državljanske vojne, a so jo obravnavala prek drugih zgodovinskih obdobij. Pisal je tudi eseje o različnih temah.