Eve Babitz je imela svojevrsten dar za portretiranje časa in družbe, v kateri je živela: njeni zapisi o dogajanju v hotelu Chateau Marmont, v soseski Sunset Strip ali v Venice Beachu veljajo za dokument časa na podoben način kot kultni filmi ali pesmi iz določenega obdobja. Literarna stroka jo je pogosto primerjala z rojakinjo Joan Didion in s francosko ikono Colette. Družila se je z največjimi zvezdniki, a duhovito in pronicljivo pisala predvsem o svojem lastnem življenju, od spolnih eskapad do dovtipov o poroki in lastne ljubezni do provokativnosti. "Elizabeth Taylor nisem zares marala, dokler ni ukradla moža Debbie Reynolds – od takrat pa sem oboževala Elizabeth Taylor," je nekoč zapisala.

V javno sfero je prvič stopila velikopotezno: ko je bila v zgodnjih dvajsetih, leta 1963, jo je fotograf Julian Wasser uporabil kot model; na slavni fotografiji gola igra šah s popolnoma oblečenim Marcelom Duchampom. "Tisto noč se je vse zdelo mogoče – za umetnost," se je spominjala pozneje. "Še posebej po toliko popitega rdečega vina."

V naslednjih desetih letih je oblikovala naslovnice za albume Buffalo Springfield, Byrds in Linde Ronstadt, se družila Jackom Nicholsonom in Michelle Phillps ter se med drugim zapletla v aferi s Harrisonom Fordom in Jimom Morrisonom (odvrniti ga je poskušala od tega, da bi svoj bend poimenoval The Doors). Bila je statistka v drugem delu Botra, predstavila Salvadorja Dalija Franku Zappi ter objavljala v Rolling Stonu in reviji Vogue.

Nekatere od svojih knjig – med njimi so bili naslovi Eve’s Hollywood, Slow Days, Fast Company in Sex and Rage – je promovirala kot fikcijo, druge kot neleposlovje, vse pa je navdihnilo njeno življenje; spremenila je samo imena vpletenih ljudi.

Življenje na veliki nogi je sicer pobralo svoj davek: Eve Babitz je zdrsnila v odvisnost od kokaina (prijatelji so se spominjali, da so bila v zgodnjih osemdesetih tla njenega stanovanja prekrita s papirnatimi robci in krvjo). Leta 1997 je skoraj zgorela, ko je zanetila ogenj s kajenjem med vožnjo. Temne čase je popisala v eseju I Used to Be Charming. "Marsikomu se zdi ideja podaljšanega okrevanja v postelji nebeška. Ampak v resnici nisi deležna nobenega spoštovanja, ko si priklenjena na posteljo, in žrtve opeklin dobimo samo izlet v deželo mučenja," je pisala. "Vsi ti govorijo, da se moraš sprostiti, česar na noben način ne moreš narediti."

Zase je trdila, da ni bila nikoli uspešna, samo "dovolj blizu, da je zaduhala smrad". Njene knjige so se prodajale skromno, kritiški odzivi nanje so bili mešani, od devetdesetih naprej pa ni izdala skoraj ničesar več.

Renesansa v poznejših letih
A status ikone jo je vendarle dohitel. Novinarka Lili Anolik jo je leta 2014 v portretu za Vanity Fair opisala kot "spregledanega genija". Njene knjige so dobile ponatis, Anolik je leta 2019 izdala precej odmevno biografijo in Evo Babitz je odkrila cela generacija mlajših žensk. Ona sama je na ta račun pripomnila: "Včasih so me marali samo moški, zdaj pa samo dekleta."

Slavospevi domačemu Los Angelesu
Z izjemo kratkih obdobij v New Yorku in Rimu je Eve Babitz vse življenje živela v Los Angelesu, ki ga je videla kot "ogromen, razpotegnjen studio". V eseju Daughters of the Wasteland je popisala svoje začudenje nad tem, da se Los Angeles lahko komu zdi brez duše in neprijazen. "Pustinja je beseda, ki je tako ali tako ne razumem, kajti prav gotovo ne mislijo, da je v resnici pustinja – povsod rastejo agrumi in cvetje. Po kulturni plati je bil L. A. od nekdaj vlažna džungla, v kateri mrgoli projektov, ki jih ljudje od drugod najbrž ne vidijo. Tako ali tako je potrebna prav posebna oblika nedolžnosti, da ti je lahko všeč L. A: v sebi moraš biti enoznačno srečen, da lahko izbereš Los Angeles in tukaj uspevaš."