Lore Segal je po krajši bolezni umrla na svojem domu na Manhattnu; so potrdili v založbi Melville House; zadnja desetletja je živela v soseski Upper West Side.

Potem ko je leta 1951 za stalno naselila v ZDA, je izdala več romanov, kratkih zgodb, esejev in knjig za otroke; prevajala je tako biblijo kot tudi pravljice bratov Grimm, ki so izšle z ilustracijami njenega dobrega prijatelja, velikega Mauricea Sendaka.

Pisateljica se je kot Lore Vailer Groszmann na Dunaju rodila leta 1928. Prvih deset let je odraščala v premožni soseski avstrijske prestolnice, po razmahu antisemitizma pod nacistično oblastjo pa jo je družina v okviru britanskega programa Kindertransport, namenjenega reševanju predvsem judovskih otrok, spravila v London. Lore Segal in njena mama sta svojo zgodbo pred kamero povedali v dokumentarcu Marka Jonathana Harrisa V naročju tujcev, ki je leta 2000 dobil oskarja.

Po ločitvi od družine se je hitro postavila na noge. Na britanske oblasti je naslovila toliko pisem, da so za njene starše naredili posebno izjemo in jim pustili, da so se pridružili hčerki v Londonu. Lore je še naprej živela pri različnih rejniških družinah, in kratek stik z eno od njih je bil tudi prvi povod za njeno pisanje. "Zdelo se mi je, da se jim niti ne sanja, kaj je pomenilo živeti na Dunaju pod Hitlerjem," je leta 2011 povedala v intervjuju za The Associated Press. "Spraševali so me stvari, ki so se zdele popolnoma nepomembne. Niso imeli niti osnovnih informacij. In tako sem se dokopala do zvezka za domače naloge. Vseh 36 strani v njem sem popisala z zgodbo v nemščini, ki je bila bolj ali manj osnutek za poznejšo knjigo Other People’s Houses."

Po vojni je v Londonu diplomirala, nato pa nekaj časa živela v Dominikanski republiki, kjer se je naselilo nekaj njenih družinskih članov. Naposled je dobila vizum za pot v ZDA; preden se je tam posvetila pisateljski karieri, je bila nekaj časa "slaba delavka v vložišču", "slaba tajnica" in "precej slaba oblikovalka tekstila".

Tudi pisanje se ji sprva ni zdelo perspektivna izbira poklica, saj je bila prepričana, da nima ničesar, o čemer bi lahko pisala – do tistega trenutka ni bila nikoli zaljubljena in zgodilo se ji ni "nič velikega", niti med vojno. Kljub temu je obiskovala predavanja iz kreativnega pisanja. "Nekdo me je vprašal: Kako si prišla v Ameriko? In začela sem pripovedovati zgodbe. Takrat sem izkusila, kako je, če te ljudje poslušajo. Čudovito je bilo. Nikoli prej še nisem doživela česa takega. Večina ljudi nikoli ne izkusi tega, da bi kdo cenil njihovo zgodbo."

Navdih za pisanje je Lore Segal torej črpala iz lastnega življenja. V romanu Other People’s Houses (1964), ki je v obliki podlistka izhajal v reviji New Yorker, je popisala svoje otroštvo v Avstriji, leta v rejništvu v Londonu med drugo svetovno vojno ter prihod v New York, kjer je postopoma "iz tujke postala državljanka". V knjigi Her First American se je posvetila svojim prvim izkušnjam z Ameriko, Lucinella pa je bila komična novela, ki jo je navdihnilo njeno bivanje v umetniški skupnosti Yaddo v državi New York. Delo Shakespeare’s Kitchen je bilo satira akademskega življenja, ki ga je dobro poznala, saj je predavala na univerzah Princeton, Columbia in drugih uglednih šolah. Prav ta knjiga je bila leta 2008 tudi v ožjem izboru za Pulitzerjevo nagrado.

Leta 2019 je svoje leposlovno in neleposlovno pisanje zbrala v antologiji The Journal I Did Not Keep; njena rdeča nit je bil pomen dokumentiranja preteklosti, pa čeprav to nikoli ne more biti popolnoma verodostojno. "Verjamem, da je že sama gesta spominjanja in pripovedovanja lastnih spominov do neke mere usodna za stvar, ki se je spominjamo," je zapisala. "Kaj se je torej v resnici zgodilo?"

Svoje zgodbe je pogosto podajala prek drobcev preslišanih pogovorov, pa naj je šlo za klepet na zabavi v Harlemu ali pa za razpravo v učiteljski zbornici v Connecticutu. Zbirko kratkih zgodb Ladies' Lunch (2023) je na primer strukturirala okrog skupnih kosil prijateljic v zrelih letih, ki si ob hrani izmenjujejo spomine, obžalovanja in strahove. "Rada pišem dialoge," je leta 2019 povedala v nekem intervjuju. "To imam raje kot pojasnjevanje. Raje vidim, da se lik izrazi prek dialogov, kot da razlagam, kaj se mu plete po glavi. To je pač osebna preferenca. Všeč mi je, kako se odkrivamo in razkrivamo prek dialogov. Študentom sem vedno svetovala, naj se približajo, kadar vidijo dva človeka v pogovoru, in poslušajo, skušajo ujeti njun ton."