Pisala je o življenju in ljudeh, se naslanjala na zgodbe iz lastne preteklosti in se z nič manjšo natančnostjo lotevala opisovanja današnjega časa. Otrokom in mladini se je posvečala tudi na svoji pedagoški poti. Poučevala je na osnovnih šolah na Kuzmi, v Gederovcih in Murski Soboti, po njeni zaslugi so za Bralno značko začeli prebirati tudi otroci v Porabju.

Svoja dela je objavljala v revijah in glasilih, prvo samostojno knjigo Sonce ne išče samotne poti pa je izdala leta 1968 pri Pomurski založbi. Njen pisateljski opus se je nadaljeval s povestjo Srečno, srebrna ptica, romani Marta, Sence na belih listih, Sanje o zlatih gumbih … Leta 2000 je izdala svoj avtobiografski roman Ni sonca brez senc, zatem leta 2003 zbirko dramskih besedil Povejmo in se nasmejmo, lani pa Novele.

Emil Cesar jo je v spremni besedi dela Sence na belih lisah leta 1997 opisal: "Ker njene zgodbe niso miselni konstrukti, bralec odkrije v njih resnične like in resnično problematiko, so dela našla svoje bralce. Dejanje je bogato, zapleteno, težišče ni na suhoparnem poučevanju ali samo na razmišljanju, temveč na vedno zelo berljivem in logičnem komentarju, ki ga bralec pričakuje, in na opisih, kar daje delom tehtnost, predvsem pa prepričljivost."

Na portalu Obrazi slovenskih pokrajin so zapisali, da je v vsakem romanu Karoline Kolmanič mogoče najti pečat časa, v katerem je bil napisan: "Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Za tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode."

Karolina Kolmanič se je ukvarjala tudi s prevajanjem iz tuje književnosti. Podpisuje se pod dela Helge Blaschke-Pal, Martina Allwooda, Enelie Paz Gomez in drugih, več njenih del je bilo prevedenih v tuje jezike, nazadnje je v angleškem prevodu pri založbi Texture Press v ZDA izšla povest Srečno, srebrna ptica. Bila je članica Društva slovenskih pisateljev ter dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu.

Leta 2018 so v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti prvič podelili Karolinino bralno značko, ki je namenjena odraslim z motnjami v duševnem razvoju, ki težje berejo in težje razumejo prebrano. Avtorica je gojencem pomurskih varstveno-delovnih centrov pomagala napisati tudi samostojno zgodbo Tu je doma ljubezen.