Danes zato ni mogoče govoriti o literaturi ameriški staroselcev oziroma indijancev kot o nečem homogenem in enotnem, saj gre za izjemno kompleksno literarno zapuščino, ki se je seveda prenesla tudi v sodobnost. Zgodbe in ustna izročila so antropologi začeli zares zapisovati šele v poznem 19. stoletju, saj so pred tem vse indijanske jezike označevali za barbarske in inferiorne.

Antologija sodobne kratke proze severnoameriških staroselcev Po toku navzgor omogoča pregled literarne zapuščine pisateljic in pisateljev, ki so bili rojeni med letoma 1929 in 1986. Pisateljica, pesnica in urednica zbirke dr. Kristina Kočan je pred bralce postavila narativno izjemno zanimivo, z močno rdečo nitjo prepleteno zbirko kratkih zgodb in novel, v kateri se lahko približamo posebnostim indijanske misli, izkušnji bivanja in razmišljanja o času, v katerem ameriški staroselci danes tudi živijo.

V zbirki torej lahko srečamo bogat nabor tematik, ki se dotikajo vsake posamezne avtorice in avtorja. Lahko bi rekli, da pišejo o temah, ki prepredajo vmesni prostor. Prostor med tradicijo in sodobnostjo, med travmo in pozabo, pišejo o svoji kulturi in o dvojnosti, v katero so vpeti kot pripadniki staroselske tradicije, ki živijo v sodobnih Združenih državah Amerike. Gre za literaturo, ki je bila stoletja potlačena in sistematično izbrisana iz sodobne ameriške literarne zgodovine. Prav zaradi tega lahko za dominantno temo antologije postavimo iskanje lastne identitete. Navarre Scott Momaday je zapisal: "Tudi za nas je dobro, da se dotaknemo zemlje. Mi in naši otroci potrebujemo priložnost, da stopamo po sveti zemlji, po tem zadnjem neminljivem kraju vsega, kar živi. Ohraniti moramo svoje svete kraje, da bomo poznali svoje mesto v času, svoje doseganje večnosti."

Prek zgodb se nenehno soočamo z različnimi pripovednimi načini, na katere se avtorice in avtorji spopadajo z iskanjem individualne pozicije v svetu, obenem pa smo lahko priča razmišljanju o stereotipih o ameriških staroselcih in vprašanju, kdo je danes Indijanec?
Zgodbe, ki jih je Kristina Kočan vključila v zbirko Po toku navzgor, odpirajo vprašanja feminizma, nasilja, transgeneracijske travme, družinskih odnosov, spolnosti, iskanja smisla, mitologije, tradicionalizma in tradicionalnosti. Zbirka vsebuje dve vrsti pripovedi: prve so povezane s tradicijo in kulturno zapuščino Indijancev, druge pa obravnavajo bolj običajne vidike vsakdanjega življenja in reprezentacije družbe. Pripovedi v zbirki se ne prepletajo, vendar bralcem pustijo vtis, da nobena ni prav daleč stran od druge. Še vedno čutimo bližino prve prebrane zgodbe, tudi ko že beremo drugo.

Pravo mojstrstvo staroselskega pisanja se najbrž skriva prav v tistem, česar avtorice in avtorji ne povejo. V subtilnih namigih, večnih vprašanjih in nemirnosti, ko se zgodba konča brez popolne razrešitve. Ampak, ali ne velja to tudi za resnično življenje? V pripovedni tradiciji seveda obstajajo strukturirani začetek, sredina in konec, v resničnosti pa žal ne. Življenje se nadaljuje. Nima oblike pripovednega zaključka, priročnega zapleta, niti srečnega konca.

Iz oddaje S knjižnega trga.