Vladimir Kos se je rodil 2. junija 1924 v Murski Soboti, a je odraščal v Mariboru. Med nemško okupacijo štajerske prestolnice med drugo svetovno vojno je bila družina preseljena v Srbijo, sam pa se je umaknil v Ljubljano. Od tu so ga Italijani internirali v koncentracijsko taborišče Gonars. Prvo pesniško zbirko Marija z nami je odšla na tuje je objavil že leta 1945 v Lienzu.

Avtor skoraj 30 pesniških zbirk
Po koncu vojne je odšel v Rim, kjer je leta 1953 doktoriral na papeški univerzi Gregoriana. Po posvečenju se je pridružil jezuitom in se na Irskem pripravljal na misijon na Japonskem, kamor je odšel leta 1956. Izdal je skoraj 30 pesniških zbirk, desetletja po vojni je veliko objavljal v slovenskih revijah v tujini, veliko tudi v Buenos Airesu. Od leta 1995 je objavljal tudi v Sloveniji.

Kos je ob svoji 80-letnici v letu 1994 prejel zlati red za zasluge Republike Slovenije "za književni opus, prispevek k slovenski kulturi in jeziku v svetu ter človekoljubna dejanja". Zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi, ki sta izšli leta 2012, sta mu leta 2014 prinesli nagrado Prešernovega sklada. "Njegova poezija se odpira harmoničnemu doživljanju japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in – nazadnje – krščanske transcendence kot temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče moči," so tedaj zapisali v utemeljitvi nagrade.

Misijonar med zapuščenimi otroki in brezdomci
Skoraj štiri desetletja je predaval klasično filozofijo na jezuitski univerzi Sofia v Tokiu in skoraj šest desetletij deloval kot misijonar med zapuščenimi otroki in brezdomci v predmestju Tokia. Od leta 1996 naprej je redno prihajal v Slovenijo ter predaval kot gostujoči profesor na Univerzi v Mariboru, Filozofski fakulteti v Ljubljani, Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, Teološki fakulteti v Ljubljani in v zadnjih letih tudi na Katoliškem inštitutu.

Vladimir Kos je umrl 18. julija zjutraj v Tokiu. Njegov brat je bil ilustrator in karikaturist Božo Kos (1931–2009).